20. januarja 1993 je v Švici umrla nepozabna Holly iz Zajtrka pri Tiffanyju, toda 25 let pozneje je za umetnike, oblikovalce in stiliste še vedno vzor stila, lepote in očarljivosti. “Pričakovali ste Katherine Hepburn, jaz pa sem Audrey Hepburn. Ne skrbite, pogosto se dogaja. Želite, da odidem?” Tako sta se prvič srečala najbolj občudovana diva in Hubert de Givenchy, modni oblikovalec, ki je skrbel za njeno garderobo vse do konca. Njene besede razkrivajo žensko, ki se ni vedla kot zvezdnica, ampak predvsem kot zelo humano bitje.
Pogrešam jo. Oziroma tako: pogrešam ženske, kot je bila ona, ki je bila sicer unikat, neponovljiva, ravno prav krhka, hkrati močna, samosvoja, s tisto kratko pričesko, o kateri sanjam že deset let, a si ne upam. Všeč mi je bila z balerinkami in krajšimi hlačami, mornarsko majico in občutkom, da je iz omare potegnila prvo stvar. In morda je bilo res tako. Ker je stil zelo posebna stvar: ga imaš ali morda niti ne in denar ne pomaga, če pač ni okusa, karizme, prave mere drznosti in norosti, pa tudi elegance in klasike, ki mora biti prisotna. Z Audrey bi šla z veseljem na kosilo in vem, da bi me očarala tudi kot ženska, oziroma predvsem kot ženska.
Kdo je bila v resnici Audrey Hepburn? Ambasadorka Unicefa, vzornica mnogih igralk, upornica kot Anna v Rimskih počitnicah, elegantna kot Sabrina, romantična kot Holly v Zajtrku pri Tiffanyju. Predvsem pa svobodna in strastna. Imela je težko otroštvo. Odraščala je v času nacizma na Nizozemskem. Sanjarila je, da bo plesalka in ko sta se z materjo preselili v Anglijo, se je počasi začenjala vzpenjati po stopnicah, ki so jo vodile do bleščeče kariere: prejela je oskarja, tri zlate globuse, emmyja in grammyja, štiri Bafte, dva tonyja in tri Donatellove Davide. Toda ostala je preprosta in prijazna, in zato še toliko bolj priljubljena. 4. avgusta 1966 je novinar Franz Weber zapisal: »Njeni prijatelji in sodelavci zatrjujejo, da je ‘skoraj preveč popolna’. Niso je še videli besne, ljubosumne, sebične, pretresene, muhaste ali razdražljive. Vedno je prijazna in pozorna, za vse ima nasmeh in prijazno besedo. Princeska iz pravljice.« Novinarka Lietta Tornabuoni je pisala o njeni drugi poroki 18. januarja 1969 z Italijanom Andreo Dottijem; star je bil 30 let, ona 40, in bil je njena velika ljubezen. Njen prvi mož je bil igralec Mel Ferrer. Takole je zapisala novinarka: »Sedi v naslanjaču in umirjeno posluša: vzravnan hrbet, dvignjena glava, kolena skupaj, v naročju poročni šopek iz šmarnic. Zelo ljubka je.«
Devet let pozneje, ko je bil sin Sean star 19 let, Luca pa 9, se je tako izpovedala reviji Europeo: “Lahko si zelo nesrečen pri 30., srečen pri 50., in znova neizmerno nesrečen pri 70. V resnici leta niso pomembna, ampak zgolj to, da si srečen, da sprejemaš sebe in druge. Nikoli ne bom cinična, sebična ali nesposobna in trmasta, kakor nekateri, ki ne znajo imeti normalnih človeških odnosov.” Njen sin Luca Dotti je pri založbi Mondadori Electa izdal knjigo Audrey, moja mama in razkril nekaj presenetljivih podrobnosti iz igralkinega življenja. Piše, da si je pred televizorjem rada privoščila nezdravo hrano; ko je živela v Italiji, je rada gledala oddajo Canzonissima; všeč ji je bila pevka, igralka, plesalka in televizijska voditeljica Raffaella Carrà; namesto večernih toalet je raje nosila kavbojke, jopico in balerinke. Ko se je ohladila ljubezen do Dottija, ji je ostala platonska ljubezen do Givenchyja, s katerim sta se razumela brez besed. Stal ji je ob strani do zadnjega diha. Umrla je stara 63 let. “Za lepe oči iščite dobro v drugih, za privlačne ustnice govorite lepe besede, za lepo držo hodite z mislijo, da niste nikoli same,” je nekoč rekla Audrey Hepburn. To je njena lekcija. 25 let pozneje.
2 Comments
Draga Lorella:),
Krasna in izjemna igralka, njena gracioznost pa očarljiva še danes…lepota ki žari navzven…zame je to eleganca, v danšnji dobi, ki je poln “botoksa”….
Objem,
Karin
Se strinjam…je res brezčasna.