Tisti, ki ne verjamejo v čarobnost, je ne bodo nikoli našli

Stopim na balkon in me zadene kot klofuta. Črno, žametno nebo, ki se neskončno razprostira nad mano. Tiho in magično, polno lesketajočih se zvezd, ki so tako noro daleč, a nekako imam občutek, da jih imam na dlani. Zagledam luno, ponovno nedostopno in odeto v srebrno tkanino, všeč mi je, ko mi dovoli pogled onkraj zemlje, ko jo lahko opazujem, medtem ko tiha in skoraj sramežljiva počasi izginja, dokler ne postane noč skrivnostna skrinja brez luči. In ostane praznina. Obožujem ljudi, ki znajo ujeti te trenutke, tiste, ki znajo opaziti nebeška znamenja in ne živijo z glavo v luži, temveč čutijo, vohajo, opazijo življenje, ki kar buhti okoli nas. Globoko v sebi zadiham, ptica, ujeta v kletki, in ponovno pomislim, da nas kdo vsekakor opazuje z visokega in s tiste perspektive morajo biti naše težave kot zrno peska, ki se prav veliko ne lesketa. Začutim, da je vsak premik, vsak gib okoli mene poln pomena in se stvari ne zgodijo po naključju. Preprosto so. Vedno tam, kjer morajo biti, in tako, kot je najbolj smiselno.

V mojih sanjah sprašujem svet: je to torej čarovnija? Sem jo končno našla? Potem pa me prešine: obstaja igra, ki se ji reče življenje in imela sem srečo, da mi je bila podarjena. Morda je čarovnija prav tukaj, a kaj ko me je včasih vseeno strah. Opazujem Sofio in vidim, da so najini miselni procesi povsem isti. Strah biti drugačen te prisili, da se na koncu zliješ z množico. Nadeneš si masko, odpreš dežnik, da te zvezde ne bi preveč zadele. Nekako imamo občutek, da otroci podedujejo naše osebne zgodbe, ker jih pred zgodovino in karmo ne moremo varovati. Ko sem bila majhna, sem živela v Afriki in govorila angleško; zdi se mi, da je bilo sredi divje narave obstajanje nekoliko lažje, brez etiket in potrebe po pripadnosti. Bil si le človek, najbrž bel ali črn, in to je spet druga zgodba. Potem sem prišla v Slovenijo z nedefinirano prtljago: malo angleščine, malo italijanščine in s staršema, ki nista vedela, kaj so meje. Mi smo preprosto bili. Nekje v svetu, niti ni bilo pomembno kje, bolj je bilo na prvem mestu to, da smo skupaj. Moj brat je bil genij, ki je začel šolo s tretjim razredom in bil pri 16 na fakulteti. V Sloveniji pa jih je v šoli zanimalo, zakaj ne zna pisati z nalivnim peresom, saj so mu v Gani dovolili, da piše s svinčnikom ali pač s tistim, kar mu najbolj ustreza. In jaz. Mala punčka, ki ni mogla razumeti “Zakaj so v trgovinah vsi jezni?” Ker nisem več našla nasmehov in prijaznosti, samo poševne poglede in sadje, ki je imelo okus po plastiki. Včasih mislim, da se je prav na tej točki nekaj zlomilo.

Bolj ko je država civilizirana, bolj te morajo spraviti v predale, morda le zato, da bi te poskusili razumeti. Pa vendar: ali nas v resnici kdo iskreno in globoko razume? Ali je komu resnično mar za naše občutke, vizijo, za vse, kar v resnici smo, za to, v kar smo se spremenili? Ali imamo takšno srečo in se vsako jutro zbudimo ob takšni osebi? Nisem prepričana, da nam sodobno življenje omogoča tako globoke vezi, četudi smo na sveže zaljubljene in imamo doma življenjskega sopotnika. Prej bi rekla, da smo vsi zelo osamljeni, kot ranjene živali, vsaka v iskanju varnega brloga. Vprašanje, če ga uspemo najti do konca življenja. Vprašanje, če nam je to sploh dano.

Že kot otroka so me spraševali: “Si Italijanka ali Slovenka?” Nikoli nisem znala odgovoriti, ker nisem niti meso in niti riba. To vprašanje me je pravzaprav vedno spravilo v zadrego. Komu torej pripadam? Ali sploh komu pripadam? In ali je to pomembno? Živim v Sloveniji, doma pa govorimo italijansko in italijanska kultura mi je zelo blizu. Če dobro pomislim, imam v Sloveniji globoke korenine, pogrešam le odprte ume in malo manj zavisti, ker iskreno menim, da nas bo pokopala. Tako budno spremljamo, kako raste trava pri sosedu, da neprestano pozabljamo na lasten vrt. Tudi na vrt čustev in moralnih vrednot. Znanje italijanščine me je mnogokrat spravilo v zadrego in prav okolje je v meni sprožilo te občutke. Prišlo je tako daleč, da sem skoraj sebe prepričala, da je bolje obvladati le en jezik, jezik okolja, saj bi slišala veliko manj pripomb na moje odprte ali zaprte vokale in tudi s kompliciranimi skloni se ne bi toliko ukvarjala. Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeku po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.

Svoboda je včasih utopija. Imamo polna usta besed, ki dišijo po svobodi, a nas v resnici ukalupijo že v vrtcu. Ko postanemo odrasli, sami sebe prepričamo, da smo svobodne ptice, a sploh nimamo več kril, so zavezana ali celo odrezana, da se slučajno ne bi spomnili leteti. A želja ostaja. Globoko v nas je ogenj, ki nas vsako noč pelje daleč od vsega, prav tja, kamor želimo, in brez meja. Nekako imam občutek, da žametna noč čuva naše skrite sanje in jih spravlja v svoje predale, zato da si jih bomo kasneje zapomnili. Ker nikoli ne veš, kdaj nehaš verjeti vase. Kot bi rekel Roald Dahl: Tisti, ki ne verjamejo v čarobnost, je ne bodo nikoli našli.