Gluhi ne slišijo in tega se ne da spremeniti

Saj ne da bom sama spremenila svet, pravzaprav se tega niti ne bi nikoli lotila, ker mi je ta planet kar všeč in tudi ljudje niso tako slabi. Seveda so izjeme, vendar kje niso? Življenje je dinamično in tako ga je treba tudi sprejeti. Ni nam vedno lahko, a potem se nekako uredi in se ponovno znajdemo na pravem tiru. Že to bi nas moralo potolažiti in dati vedeti, da obstaja nevidna roka, ki zna vse skupaj urediti. Ob pravem času in s svojo voljo, ki seveda ni naša, kar pa ne pomeni, da je mi ne smemo imeti, daleč od tega, morda je le tako, da smo včasih preveč šibki ali utrujeni, da bi razumeli, kaj pravzaprav želimo. Zdi se mi, da največje težave izhajajo prav iz tega stanja zbeganosti: ko niti ne veš, kaj bi, in se ti zato ne sanja, kam greš. Zombi stanje, ki mi ni niti malo všeč in se ga običajno izogibam, kot kuge, a kaj ko mi vedno ne uspe in tu in tam trčim na tiste trde, popolnoma neelastične ume, ki so položeni na mojo pot, seveda po skrivnostnem naključju, ki ga ne bom nikoli razumela. In tudi sprejeti ni enostavno, pogledati v drugo stran in ne sikati, kot kača sredi gnezda, ker bi najraje počela prav to: jim povedala, kar jim gre.

Mama me je naučila, da je v molku modrost. Ko znaš šteti do deset in včasih do sto zato, da vse skupaj mine ali se vsaj jeza umiri in te tudi tisti občutek maščevanja nekako zapusti. Ker smo vsi zelo krvavi pod kožo, razlika je le v tem, koliko dovoliš, da te zadanejo, in koliko se znaš postaviti zase. V bistvu, če pogledam nazaj, lahko rečem samo, da sem ponosna na to, kar sem, na svoje dobre in slabe lastnosti … Na ljudi, ki me obkrožajo, in na tiste, ki so me prizadeli, saj brez njih ne bi bila Jaz, bi bila samo siva senca vsega in tudi to mi ne bi bilo prav všeč. Dnevno se soočam s tako bednimi težavami, da mi včasih prav ne gre v glavo. Borim se za modo, ker vanjo verjamem, in vsak dan me znova šokirajo tisti, ki bi jo morali podpirati, v resnici pa se tako zelo trudijo, da je ne bi imeli. Televizija je zelo privlačna škatla, zna pa biti tudi dokaj prazna in polna slabih odnosov, ker včasih je tako, da ljudje sploh niso pomembni, so le številke, ki tvorijo celoto, in ta celota nima globokega značaja. Tukaj se potem ne znajdem, zdi se mi, da bi v letu 2018 morali imeti vsak svojo identiteto in možnost komuniciranja. Od vedno sem bila namreč tako vzgojena, da z besedo lahko rešiš prav vse. Življenje pa me je naučilo, da gluhi ne slišijo in tega se ne da spremeniti.

Moja misija je ponuditi estetiko. Gre le za poročanje in osebno vizijo, ki je torej moja, a vedno upam, da boste skozi moje oči tudi vi videli neko plat mode, ki je sicer dokaj nedostopna. In moda je zame kultura, kanal, kako si lahko polepšamo življenje, ne nujnno v potrošniškem smislu, temveč v smislu življenjske lekcije. Ker lepo pač ne škodi in prej bi trdila, da škodijo vse slabe novice, ki nas obkrožajo ter želja po senzacionalizmu, če ga slučajno ni. Zato mi je tujina všeč. Zdi se mi, da se tam vse te stvari nekako porazgubijo ali razblinijo. Je veliko grdega in slabega, nedvomno, a so tudi lepe stvari. Prižegm televizijo in vidim prispevek o poročnih tortah, sejmu avtomobilov, novem spotu s seksi Beyonce. Potem sta tudi Trump in Putin, a v vsem tem najdem ravnovesje in sem na koncu mirna. Pri nas tega ni. Je morje slabega in še slabšega, če pa je slučajno kaj lepega, raje preskočimo. In to me zelo zmoti, proti temu se od vedno borim, a kot rečeno, ni slabšega sogovornika od gluhega, ki je povrh vsega tako zagledan vase, da ima seveda vedno prav.

Nismo tukaj zato, da bi spremenili ljudi. To ni naša misija. Prej bi rekla, da je naše poslanstvo narediti najboljše v času, ki nam je dan. Ni ga prav veliko in če dobro pomislite, je tako, da ga tratimo z napačnimi ljudmi in z nepomembnimi težavami. Pa vendar: težava na težavo, zrno na zrno, na koncu si pred hribom, ki te strogo gleda, in samo čakaš na sodbo. Jaz sem se odločila drugače. Videla sem druge kraje in nove poti, spoznala ljudi, ki so mi podarili veliko. Žal mi je, ker je moje delo bolj cenjeno v tujini kot pa doma, a kot slišim je to sindrom vseh nas, ki smo imeli srečo pogledati čez planke. Mnogokrat se sprašujem, ali bi karkoli spremenila, in odgovor je vedno isti: ne bi. Kot rečeno so prav te ovire, mentalne, fizične in psihične tiste, ki me naredijo tako živo. In ne, ne razumem, ampak sprejmem in tudi dajem možnost drugim, da so v popolnem nasprotju z mano. Razlika je le v tem, da imam zdaj 43 let, zato lahko zaprem vrata, pošljem k vragu in mi ni žal.

Včasih je bilo tako, da je bil ključ mojega skrivnostnega vrta pod predpražnikom in jasno sem dala vedeti, da ga, če se skloniš, tudi najdeš. Zato je bila vedno neka pot do mene. Zdaj pa je ključ v mojem žepu in povem vam, da sem veliko bolj srečna.