Ne potrebujemo ljudi, ki nas ne potrebujejo

Včeraj me je prijateljica vprašala: “No, kateri del življenja ti je bil najbolj všeč?” Ne gre za čudaško vprašanje, pač imava vedno podobne debate in marsikdaj je tako, da se spuščava v globino duše in tam ostaneva kar dolgo, dokler nama ne zmanjka zraka, in kljub vsemu je tako, da se nama prav preveč ne mudi nazaj v svet. Rada imam tovrstne debate, nekoga, ki zna pogledati onkraj površja in zaznati tiste subtilne spremembe, ki poskrbijo, da smo na koncu tako noro živi. Saj vem, da je lažje spregledali ali živeti z mantro “Kako si? Dobro, hvala”, ker so nas pač tako naučili, a bistvo človeka je tudi to, da deli emocije ter tu in tam pove: “Hej, nisem dobro, imaš čas in bi me poslušal?” Poslušati torej. Včasih mislim, da imam doma angela in ne otroka; o Sofii sem mnogokrat pisala, vendar so odtenki njenega bitja, ki so le njeni, pa tu in tam moji, ko imam srečo in mi dovoli, da pokukam v njeno malo glavico. Na list je tako napisala: “Moja mama je prijazna. Zna reči oprosti in se nikoli ne jezi. Raje posluša in manj govori. Ima modre oči, ki se kar lesketajo.” Jasno je, da vsak otrok vidi svojo mamo kot najlepšo na svetu, ampak tukaj je šlo za domačo nalogo, v smislu “Opiši mamo” in ona me ni opisala fizično, kot so to storili drugi otroci, opisala je mojo dušo.

Mislim, da smo ženske zelo posebna bitja. Izkušnje so me naučile, da znamo na ramenih nositi bremena, o katerih moški niti ne sanjajo. Jaz sem hvaležna za prav vsako izmed njih. Za vse velike vzpone. In za tiste boleče padce. Za vse blagoslove in lekcije. Za življenjske klofute, ki so me vsakič znova pripeljale na isto pot. Za vračanje v preteklost zato, ker še vedno živi v meni. Hvaležna sem za vse. Ko srečam nekoga, ki ga še ne poznam, sploh v tujini, se vedno ponavljajo ena in ista vprašanja. Imam kariero? Sem poročena? Živim v hiši? Kam pa hodim na dopust? Kot bi bili ljudje del seznama za v trgovino: imaš to in tisto, levo in desno, če pa nimaš, nabavi in najdi način, kako to postoriti. A nihče te pravzaprav ne vpraša, kar je ključno in je edino, ki šteje: si srečna? Če bi ljudje to spraševali, bi se čudili nad odgovori in verjamem, da bi bili manj živčni ali depresivni, saj bi razumeli, da so ta stanja povezana s prepričanjem, da moramo vse rešiti v hipu, kot bi čas ne obstajal, kot bi nas kdo preganjal. Zadihajte. Osredotočite se na majhne cilje, korak za korakom, saj se bodo sčasoma ti koraki spremenili v velike spremembe. In potem bo tudi vprašanje “Si srečna?” dobilo svoj pravi pomen.

Tako, če ste morda v tem trenutku v dvomih, poskusite ponavljati mantro: v življenju ne potrebujem ljudi, ki me ne potrebujejo. Potrebovale boste nekaj časa, a na koncu boste tudi razumele. Zase lahko le rečem, da sem najbolj srečna takrat, ko se mi nekdo približa z željo, da bi me razumel, ne z logiko, temveč z dušo. Čeprav so 40. leta prinesla nekaj več gub, so po drugi strani podarila spoznanja, da imajo vse stvari v življenju smisel, mi pa smo tisti, ki jih lahko spravimo (ali ne) v predale. Da se vračam k začetnemu vprašanju, na katerega nisem nikakor pozabila: kateri del življenja mi je bil najbolj všeč? Morda takrat, ne dolgo od tega, ko mi je bilo jasno, da me bo vesolje pobaralo še neštetokrat, dokler ne bom razumela, kateri del vrtička še potrebuje semena in vodo. Kristalno jasno mi je, da so nam izkušnje dane zato, da se od njih nekaj naučimo in tudi razumemo lekcijo. Verjamem, da je nekateri ne dojamejo nikoli, drugi kasneje, tretji so bolj marljivi in znajo ujeti priložnost. Življenje je pravzaprav priložnost, da se vsako jutro povzpnemo na novo stopničko, saj se te sploh ne končajo in zato ni strahu, da bi se vsega naučili ali bili preveč modri.

Všeč mi je bilo, ko sem razumela, da bodo vse moje poteze slabo interpretirane s strani tistih, ki ne bodo del mojega potovanja. In resnično sem se trudila, da bi našla ključ, besedo, pogled, ampak ni šlo, kot bi komunicirali v tujih jezikih, s tem, da niso pomagale niti roke niti mahanje. Seveda ne bom omenjala konkretnih dogodkov, od poroke do rojstva hčerke, od potovanj do osebnih ali službenih uspehov, ker gre za pomembne in velike stvari, a morda so le posledica duše, ki je znala toliko rasti. Kdo ve. Zdaj samo razmišljam, ali se je za trenutek ustavila, ali je malo utrujena in užaljena, ali je izgubila besede in tudi stik z mano, ali je končala kdo ve kje, globoko, globoko zraven srca in mirno posluša njegov utrip. Ker na koncu gre le za to. Utrip. Da zaznaš te variacije, ki se dogajajo v tebi, da postaneš glasbena partitura z melodijo, ki je namenjena le tebi, da ji znaš prisluhniti in ji slediti tudi in predvsem takrat, ko nimaš veliko oboževalcev. Tako zaprem oči in skušam verjeti, da je vse na svojem mestu in da je morda najlepši del življenja prav ta, če ga znam tako interpretirati.

Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.