Če želimo rasti, moramo čutiti, kar čutimo

Včasih se prav nasmejim. Poskrbim za telovadbo, frizerko, kozmetičarko in novo garderobo. Poskrbim za čisto stanovanje, kosilo na štedilniku in organizacijo popolnega dopusta. Poskrbim za otroka v šoli, najnovejši parfum in kavo v Trstu. In zdi se mi, da sem srečna, a kar hip kasneje mi nekaj manjka. Kot bi sestavljala neviden puzzle in šele na koncu ugotovila, da manjka en kos, zato kar strmiš v sliko in ti ni jasno, kako se je zgodilo, kje se je izgubil ter kaj boš zdaj s sliko, ki ni več tako brezhibna. In takšno je življenje. Puzzle. Sestavljanka. Moja ima neskončno nebo v modri barvi in oblaki so beli kot ovčke, najlepše, kar mi narava podari vsako poletje, a ne gre pozabiti, da za tako brezhiben prizor potrebuješ veliko časa in potrpljenja, da pridno in mirno najdeš vse kose ter jih spraviš skupaj. Včasih ti uspe v enem tednu, drugič vmes že izgubiš voljo in pozabiš na sestavljanje, dokler en dan, prav po naključju, ne zagledaš slike, ki stoji na pol narejena, in se ponovno lotiš dela.

Včasih je kar dobro, da samega sebe daš na shut down. Mislila sem, da je nemogoče, a z leti ugotavljam, da ima prav vsak izmed nas gumb, ki ga lahko upočasni. Težava je le v tem, da ga nimamo volje poiskati in prehitro vržemo puško v koruzo. Življenje nam neprestano govori: bodi boljši, bodi drugačen, bodi nad ostalimi. Mi pa verjamemo, prav slepo, da nismo dovolj dobri takšni, kot smo, in zavračamo dele naše duše, ki jih morda ne znamo sprejeti ali preprosto niso dovolj dobri za družbo, zato ti deli nikoli ne okrevajo. S seboj nosimo nahrbtnike, polne kamnov, in se nočemo sprijazniti, da so poti vedno bolj naporne, hribi vse večji in ljudje vse bolj zdolgočaseni. V tej zgodbi se moramo ustaviti, najti prostor, malo počivati, se tudi pobožati in ustaviti proces iskanja podpore te všečnosti pri drugih. Že ko se pogovarjamo ali samo razmišljamo, je jasno, da nas podzavest sili k stalnemu vprašanju: “Sem dovolj dober ali dobra?” Vendar nam zunanji opazovalec ne more podariti, kar v resnici potrebujemo. Ne more priti do globine našega srca, da bi nas prepričal, kako smo dobri. To je proces, za katerega moramo poskrbeti sami. In odgovor je: da, seveda smo dovolj dobri! Pravzaprav sem prepričana, da vsaka izmed nas naredi tudi mnogo več in zna iti onkraj možnega, ker to je tudi poslanstvo sodobne ženske. Ta sposobnost multitaskinga, ki smo je vse vajene in je postala tako zelo samoumevna.

Če želimo rasti, moramo čutiti, kar čutimo. Se usesti in naučiti biti same ter imeti v mislih, da je kar dobro, če si lahko v družbi z vsakim. Počasi, a vztrajno ter z veliko mero strpnosti, lahko postanemo svoje najboljše prijateljice in končno zaupamo svojim čustvom, predvsem takrat, ko postane življenje težko. Moramo sedeti na robu osamljenosti in se prepričati, da je tako prav dobro, nam nič ne manjka, ker smo tako ali drugače povezane s svetom, čeprav na drugačen način. V času, ko je okoli nas toliko bolezni, fizičnih in psihičnih, imam občutek, da nam življenje polzi iz rok in ga ne znamo več ustaviti. Strah me je brezhibnih podob, novih nakupov in brezčasne lepote. Strah me je, ker se težko ustavimo in poslušamo dež na oknu ali začutimo tisti žarek sonca, ki je končno pokukal izza oblaka. Morale bi ponovno obiskati šolo prijaznosti ter narediti zelo iskreno inventuro v sebi, najti prostore in trenutke, ki so najbolj surovi, ter se premakniti naprej še bolj polne ljubezni in dobrih namenov. V tej zgodbi, ki zna biti tako čudovito zapletena in nedvomno edinstvena, vsakič znova pomislim, da smo samo ljudje, narejeni z napako zato, da lahko vsakič znova pademo in hkrati nam je bil podarjen pogum, da ponovno začnemo.

Zato vas sprašujem: kolikokrat ste že padle? In kolikokrat ste se ponovno dvignile? Koliko klofut, razočaranj in bojev? Pa tudi koliko ljubezni, zmag in objemov? Še vedno verjamem, da je na koncu vse na svojem mestu. Tudi ta maj, tako poln vode in slabega vremena, mora imeti smisel. Morda bo poletje toliko bolj čarobno in lesketajoče, saj narava posnema to, kar se dogaja v naših glavah, in morda je tudi obratno. Po dežju torej pride sonce in z malo sreče tudi mavrica, ki zna postaviti mostove med stvari in ljudi, ki so na prvi pogled popolnoma nekompatibilni. Me pa šivamo, krpamo in iščemo tiste magične, vedno bolj prosojne niti, ki tvorijo celoto in poskrbijo, da je sestavljanka na svojem mestu. Te dni sem imela občutek, da sem končno našla tisti košček modrega neba, ki sem ga tako dolgo pogrešala. In zdaj ga imam v roki, a ne vem prav dobro, ali naj ga postavim na svoje mesto in vse skupaj zaključim ali ga imam raje v roki ter gledam to nepopolno sliko. Ker, saj veste, tudi nepopolne stvari imajo svoj čar.

David Whyte je zapisal: “Naučil sem se, kako biti sam na robu samote in kako poskrbeti, da me tam svet najde.“