Biti srečna

V šoli so me vprašali, kaj želim biti, ko bom velika.

Napisala sem “Biti srečna”.

Pripomnili so, da nisem razumela naloge.

Odgovorila sem, da niso razumeli življenja.

Anonim

Ta teden sem srečala dolgoletno prijateljico in sodelavko, stilistko, ki sem jo nepričakovano videla v nakupovalnem centru. Zaklepetali sva se na hodniku, ker pa je bil pogovor globok in zanimiv, sva se preselili v lokal na kavo. Všeč mi je bil ta ženski čvek in ženska energija, pa tudi to, da obstajajo te nevidne niti, ki povezujejo nas ženske: ne vidiš se leto ali več in ugotoviš, da si si blizu tako, kot čas sploh ne bi minil. Zdi se mi, da smo vse v podobni zgodbi: zelo srečne in samozavestne, včasih pač s kakšnim padcem, a nič zato. Ko se obrnem nazaj, zagledam kup prijateljic, ki so bile včasih še zelo svobodne, danes pa se veselo ukvarjajo s plenicami, vrtcem ali šolo in imam občutek, da imajo eno brzino več. Verjamem, da nam je ta brzina podarjena od matere narave zato, da jo tudi izkoristimo, malo v prid sebi, malo v prid drugim, predvsem pa zato, da si same izborimo brezpogojno srečo. Chuck Palahniuk je nekoč izjavil, da je sreča največje maščevanje: nič ne razjezi ljudi, kot trenutek, ko opazijo, kako se široko smeješ.

Ste se torej danes nasmejale? Jaz že neštetokrat, čeprav imam pred seboj kar pester vikend in veliko dela, ampak gre za delo, ki ga obožujem in bi bila brez njega malo izgubljena. Seveda po drugi strani mislim, da bi, v kolikor bi bila poročena z milijonarjem, bila z lahkoto doma in uživala življenje ali bolje rečeno ga opazovala, medtem ko teče brez večjih zastojev. In tisti, ki me poznajo, takoj pripomnijo, da to sploh ni možno, ker sem spojena s stvarmi, ki jih počnem, in vsak nov članek, ki ga napišem, prispevek, ki ga pripravim, prireditev, ki jo vodim, je košček več v neskončnem mozaiku. Končna slika pa je ženska z ogromni krili. Kdo ve, morda je angel, morda le povprečna ženska, ki je izzivala usodo, živela s polno paro, ustvarila čudovito punčko in se vanjo zaljubila, zagledala modre oči in se zaljubila še enkrat, potem pa odpotovala. Nekako tako se tudi počutim: v meni je veliko različnih koščkov in vsak po svoje je del vas, saj vem, da smo si zelo podobne.

Pred kratkim je zunaj deževalo in sem imela privilegij ležati v postelji in poslušati kapljice. To sicer počnem velikokrat, ker me zelo sprošča, a v resnici nisem nikoli pomislila, da gre za čast. Mnogokrat je namreč tako, da smo zgodaj zjutraj že v službi in zamudimo vse tiste čarobne trenutke v pižami, ko se ti nikamor ne mudi in imaš občutek, da lahko svet čaka. Potem sem se le premaknila do kuhinje in bosonoga skuhala kavo, jo srkala počasi in z občutkom, kot bi bila zadnji kos čokolade. Nikamor se mi ni mudilo in vse je bilo na svojem mestu. Kasneje pokličem Katjo in vem, da je vedno tam zame, tako tiha in nežna, polna modrih besed, kot kompas v mojem življenju, ker se znam zgubiti, a me ona vsakič znova najde. Razmišljam, da ima neviden radar zame in pravzaprav ne vem, če sem se ji kdaj sploh zahvalila. Ne maram samoumevnih stvari in odnosov, ker sem jih bila sama deležna in vem, kako znajo postati moteči, zato te dni razmišljam o tem, kako najti prave besede, prave geste zato, da bi prišla do njenega srca. Pa saj vem, da sem že tam.

Včasih se sprehajam po ulicah in za vogalom me prešine kot klofuta: ta popoln občutek sreče, kot bi pojedla delček jutranje svetlobe, note najljubše pesmi ali esenco dišave, za katero se obrnejo prav vsi. Tako ponosna in z velikim nasmehom se sprehajam po svetu, pomislim na Julio Roberts in trenutke, ko se zna nasmejati na ves glas, s tisto žilico na čelu in svetom na dlani. V vsaki izmed nas je kanček njene brezhibne lepote in, saj veste, nasmeh nič ne stane, lahko bi ga več uporabljale. V svetu, ki zna biti včasih zelo siv in naporen, pa tudi poln togih obrazov, se jaz sprehajam kot lučka. Če si hvaležen za lepe trenutke, ki so ti namenjeni, potem vesolje poskrbi, da jih dobiš še več. In jaz jih pridno štejem: ena, dve, tri, štiri … Seznam je zelo dolg, vsak trenutek sreče pa je le drobna, a še kako pomembna kapljica v morju samozavesti in ženske energije, ki te povozi prav takrat, ko najmanj pričakuješ. Ker smo čarovnice, kajne? Morda imamo tudi zato vgrajeno lučko, da lahko svetimo najprej v sebe in potem še za druge.

Saj ne vem, če mi kdo sledi, a mislim, da ni niti pomembno, bolj se mi zdi pomembno to, da podarim srečo sebi, ker se imam zelo rada, in oprostite, če sem zato sebična.