NE, ker me ne osrečuje

Kdaj lahko torej rečemo ne? Priložnosti je veliko in morda je res, da znamo biti tu in tam nesramne, a na to gledam predvsem kot na posledični odgovor svetu, ki je izredno naporen in najbolje ne razume ali noče razumeti, kaj pomeni biti ženska danes. Se nimam za Super Junakinjo, a povem vam, da imam resnično preveč vlog. Vsako spoštujem in vsaka mi je dala veliko, a ko pridejo vse skupaj, se počutim, kot bi 20 ur na dan delala v rudniku, ponoči pa ne spim zaradi adrenalina in ko le zaspim, je ura že  za šolo ali pač kaj drugega. Morda imam tudi zato neskončno rada poletje, ker vem, da le najdem tisti shut down gumbek in me ne zanima preveč, kdo me bo potreboval ali kaj se bo zgodilo, ko me ne bo dobil. Tako pač je. Če sama ne poskrbim zato, da pridem k sebi, vidim, da mi tudi drugi nočejo pomagati, zato je kar bolje, če ukrepam sama. In ukrepati pomeni tudi reči ne.

NE, ker nočem tega narediti.

NE, ker ne maram teh ljudi.

NE, ker bi raje počivala.

NE, ker sem se že pošteno nadelala.

NE, ker ne upošteva mojih vrednot.

NE, ker se mi zdi, da me silijo reči ja.

NE, ker se počutim zelo nelagodno.

NE, ker me ne osrečuje.

Našla sem te trenutke, ki so prav gotovo upravičeni za odgovor NE, a verjamem, da je še mnogo drugih, in če dobro pomislite, je tako, da si lahko vsaka naredi seznam. Kar pa je še najbolj zanimivo, je, da v resnici prav te misli sprožijo kontra odgovor, torej DA, in tako poteptamo vse ter si, še enkrat, mislimo, da bo hitro minilo in nam ne bo hudega. Če sem po eni strani za skrajno vljudnost in spoštovanje tujih želja ter osebnega prostora, po drugi strani zelo potihem občudujem tiste, ki znajo povedati v obraz, kaj in kako, ter sebe postavijo na prvo mesto. Iskreno mislim, da bolje živijo in je tudi njihovo življenje veliko bolj kvalitetno. Hkrati mislim, da je zelo redko, če ne že skoraj nemogoče, ob sebi imeti nekoga, ki iskreno skrbi zate, ki si želi, da uresničiš vse svoje cilje, ki ti želi pomagati tako, da še bolj rasteš kot oseba in je pripravljen biti ob tebi ob vsakem koraku. Te osebe so zelo redke, morda pa imate srečo in imate takšno ob sebi; srčno upam, da se tega zavedate in je zato ne spustite.

Nekega dne se zbudiš in kar slišiš klik v glavi. Pogledaš desno in levo, v spalnici si sam in ni nikogar, ki bi lahko sprožil ta zvok, zato se zaveš, da si ti. Zaveš se, kaj je pomembno in kaj ni. Naučiš se spregledati, kaj drugi mislijo o tebi, in te bolj zanima, kakšne so misli, ki jih gojiš sam do sebe. Zavedaš se, kako si prišel daleč, in se prav spomniš, kako je bilo takrat, ko si imel občutek, da živiš v popolnem kaosu in se ne boš nikoli pobral. Potem se nasmeješ. Nasmeješ se zato, ker si skrajno ponosen nase in na osebo, ki si postal. Ta proces je zahteval dolgo vojno, predvsem notranjo, pustila je posledice, te spremenila, hkrati pa ti dovolila, da postaneš močnejši. Kot bi nemudoma stopil na višjo stopničko in ugotovil, da je od tam razgled še lepši. Malo se potrepljaš po rami, ker ti je uspelo, malo pomisliš, da bi lahko to storil že prej, hkrati pa se zaveš, da vse pride ob svojem času. Tudi ta občutek modrosti in pripadnosti svetu, ko si dejansko misliš, da stvari ne bi bile iste, če te ne bi bilo, in nekateri se lahko postavijo tudi na trepalnice, a tega res ni mogoče spremeniti.

Hvala vesolju, ker nam je dovolilo, da je lahko naše srce tako strto in krvavo, da bi se odzvalo izzivom, potem postalo močnejše, ozdravljeno, nakar ponovno polno ljubezni, upanja in neskončno čarobno. Težko spremenimo preteklost, to nam nekako ni dovoljeno, lahko pa spremenimo korake, ki jih bomo izbrale sedaj.