Včasih bi se morali le sprostiti in verjeti, da se bodo stvari že zgodile, Nekako tako, kot sonce pozno popoldan, ki pač zahaja in tega ne more nihče spremeniti. Nekako tako, kot ko se postaviš sredi travnika z lučkami in ti je jasno, da ne bodo tam za vedno, a vseeno lahko verjameš, da se bo prihodnje leto ta prizor ponovil, hočeš ali nočeš. Cikličnost narave me pomirja in te dni podarja čudovite občutke brezbrižnosti. Sem na offu, kot poletna sapica vetra, in zdi se mi, da me prav nič ne gane. Pravzaprav opažam okoli sebe veliko lepega in prav srečna sem, ko postanem del teh trenutkov. In danes je prvi dan poletja, kar pomeni, drage moje, da smo pred novimi vrati.
Delim jih z vami, ker vem, da razumete, in vem, da smo na isti valovni dolžini. Objem, drage moje.
