Majhne stvari za veliko življenje

Ta teden je do mene prispela knjiga poezij J. M. Storma in odločila sem se, da moram o tej knjigi napisati cel članek, a najbrž ne zdaj. Pritegnil me je stavek, ki se nahaja na zadnji platnici in pove sledeče: “Ona je čudovit kos zlomljenega porcelana, ki ga je uspela sama ponovno sestaviti. In svet, ki tako rad kritizira, ocenjuje njene razpoke, hkrati pa spregleda lepoto, skrito v dejstvu, kako je sebe ponovno sestavila.” In res je, vsi smo samo kosi zlomljenega porcelana, seveda na novo sestavljeni, z večjimi in manjšimi brazgotinami, ki so včasih zelo vidne, drugič niti ne, so pa prav gotovo del nas in poskrbijo, da smo edinstveni. Na koncu življenja imamo najbrž že toliko prask in razpok, da nismo več podobni začetni sliki, a komu mar, če to pomeni rast in spremembo v življenju, ki je tako ali drugače dinamična. Na tej poti se mi zdi le smiselno, da uspemo in se naučimo postati zbiratelji trenutkov, seveda lepih, a ne nujno velikih, ker so majhne radosti tiste, ki naredijo sliko popolno. To, da znamo najti sebe v skodelici dobre kave, jutranji svetlobi, objemu moškega, ki nam nekaj pomeni, ali v stisku roke prijatelja, otroka, vnuka, ki to stori popolnoma nesebično in iskreno.

In zdi se mi pomembno tudi to, da ne čakamo rojstnega dne ali posebnih priložnosti, da bi dobile rože, ker kot mi je znano, so cvetličarne odprte vse leto in ne vidim ovir, zakaj ne bi same poskrbele za šopek lepih vrtnic, tulipanov ali potonik, ki polepšajo vsak dom in nas vsakič znova pobožajo po duši. Majhne stvari torej, a spet ne tako majhne, da bi jih lahko spregledali. Razveseli me vonj novih knjig, ki jih redno naročam, in tudi revij, ki poskrbijo za mojo notranjo rast in me silijo k temu, da sebe še malo raziščem, malo več oprostim, malo manj razumem, oziroma se manj ukvarjam z vsemi temi vesoljskimi “zakaji”, ki tako ali drugače ostanejo uganka. Med mojimi majhnimi stvarmi je tudi vonj novega mehčalca, s katerim sem oprala zavese in zdaj je celo stanovanje v rožah, čaj, ki mi ga oče ali mama pripravita z rastlinami, ki rastejo na našem vrtu in me tako spominjajo na obdobje, ko je bila Sofia še dojenčica in je oboževala ta isti čaj v steklenički. In hvaležna sem za njene plenice in mehko kožo, ker gre za obrede, ki jih zdaj celo pogrešam. Sama imam kot mama vedno občutek, da mi jo nekdo želi vzeti, da obstaja velikanska sila, ki dnevno skrbi, da je malo bolj gospodična in malo manj majhna. Kot sebična mama bi tu in tam ustavila čas in se zagozdila v njene dišeče, dolge lase, za katere se lahko le sprašujem, kako je možno, da vedno dišijo po medu in kamilici, ponovno prestrašena, da bodo nekoč izgubili ta vonj, to čarobnost. In spet sem tam, v projekciji prihodnosti in nehvaležna za danes, ki je v bistvu edini pravi trenutek, edini trenutek, ki obstaja. A vendar, saj veste, sem le človek …

Kot otrok sem imela mapo Hello Kitty, polno nalepk, med katerimi so bile tudi tiste iz revije Bravo. In nasmehnem se, ko odprem omaro v dnevni sobi in jo zagledam, zdaj že vso zdelano in na pol strgano, saj jo ima Sofia mnogokrat po rokah, a po čudežnem naključju so tiste Bravo nalepke še vedno tam, ujete v času, tako kot jaz, in v sebi nosijo nekaj, kar me zelo potolaži, so ujetnice, kot jaz, in hkrati priče obdobja, ki je bilo veliko bolj pristno in normalno. Všeč mi je moja mama, ko zna tu in tam priti na obisk in mi podari občutek, da se ji resnično ne mudi, nakar se zapleteva v ženske pogovore, se veliko smejiva in spet imam ob sebi človeka, ki zna občudovati mojo norost in me sprejeti takšno, kot sem v duši, staro 18 let in niti meseca več. A to je, jasno, samo za nekatere in sploh ne za svet, ki, kot bi rekel J. M. Storm, tako rad presoja in tako malo razume. Morda imamo tudi zato vsi masko, kot bi živeli v večnem karnevalu, le da mnogokrat ni glasbe ali plesa, samo sumničavi pogledi in občutek, da morda nisi na pravem mestu. A ko se zazrem globoko vase, le zaznam tiste iskrice popolne sreče in občutka nepričakovanih mavric; potem pa je vse jasno, kajti razumem, da za lastno srečo niti ne potrebujemo veliko, samo kup majhnih radosti, ki se tako ali drugače zgodijo, težava je le v tem, da jih morda premalo zaznamo. In cenimo.

In še ena stvar je, ki me naredi neskončno srečno: otožnost dežja, ki mirno trka po sivem morju, tudi v Izoli, kjer sem doma, z barkami na gladini in življenjem ribičev, ki me je od vedno zelo fasciniralo. Občutek, da obstajajo službe, dela, življenja onkraj tvojega in resnice, ki so popolnoma drugačne. In všeč mi je zbirka sveč, ki jo imam doma v omari in sem jih šele zdaj, v zadnjem letu, začela pridno uporabljati, saj se mi je prej vedno zdelo, da so prelepe za vsakdanjo priložnost. Zdaj pa je vsak dan praznik, predvsem v meni, razlog, da ven potegnem vse te male stvari, ki me osrečujejo in svoji hčerki pokažem pot, kako poskrbeti, da ti je lepo, tudi z drobnimi dodatki, ki jih morda ne boste razumele, morda pa ste mi podobne in dobro veste, o čem govorim. In hvaležna sem, ko odprem svojo garderobno omaro in zagledam kose, ki imajo zgodovino, ki dnevno poskrbijo, da se počutim ženstveno, kar ne mislim, da je samoumevno, daleč od tega, prej bi rekla, da me je srečna pot pripeljala do te faze. Podobno kot včeraj, ko sem prav po naključju zapeljala zraven polja, ki je bil nabito s sončnicami in zdelo se mi je, da me prav gledajo, tako da sem pomahala iz avta in bila hvaležna za ta trenutek rumene sreče, za katerega sem prepričana, da ga vsak žal ne opazi.

In tu sedim na balkonu, z glasnimi črički, ki kličejo poletje. Poslušala sem jih že kot mala punčka in se vedno čudila, kako živali znajo, brez besed, zaznati sezone in mesece. Morda zato, ker je  magičnost v zraku in je kar dobro, če jo znamo ujeti.