Pravijo, da samota našemu življenju doda več introspekcije in samostojnosti. A vendar imam občutek, da je veliko več tistih, ki samote preprosto ne prenesejo – in pri tem ne mislim na negativno čustvo osamljenosti, temveč enostavno na dejstvo, da človek lahko prebija čas tudi sam. Imam namreč kar nekaj prijateljic in znank, ki bi v vsakem trenutku dneva ob sebi želele nekoga, pa naj bodo to druge prijateljice, njihov partner, družina, ali zgolj sodelavci. In družba nekaterim ljudem pomeni toliko, da nas po telefonu pokličejo tudi takrat, ko morda v trgovino skočijo samo po mleko in kruh. Običajno gre pri tem skorajda za povsem brezpredmetne pogovore, včasih pa na liniji nastane celo tišina, vendar je tem osebam verjetno dovolj že misel, da imajo (na posreden način) ob sebi sogovornika in družbo, pa čeprav zgolj v obliki glasu preko mobilnika. Vse to povsem razumem in razumem tudi legitimnost tega čustva, a se najbrž enako legitimno pri sebi vedno znova sprašujem, kako zaboga se jim sploh ljubi. Zame so trenutki samote namreč pravi užitek, pravi luksuz, s katerim poskrbim za svojo dušo in ga zato ne bi zamenjala za konstantno okupiranost z nekom ali z nečim. Kajti v tistih trenutkih so z mano zgolj moje misli, glasnejše in jasnejše kot kdajkoli prej.
Lucy T.
Lucy T.

Morda je to stvar posameznikove narave in karakterja, zagotovo pa veliko prispeva sam tok življenja in leta, ko v kaosu delovnega vsakdana želja po tišini in umirjenosti postane izrazitejša. Prepričana sem, da starejši kot smo, bolj se zavedamo lastnega jaza, hkrati pa pričnemo s svojim prostim časom razpolagati bolj premišljeno, lahko bi celo rekla, da tudi bolj egoistično ali pa vsaj zaščitniško. In s tem ni nič narobe, kvečjemu je za nas velik plus, ko spoznamo, da nam je lastna družba povsem dovolj in včasih celo prijetnejša od preostale. Prav je, da negujemo tista pristna, iskrena prijateljstva, a še nujneje je, da najdemo kdaj pa kdaj čas zase, da ob tem ne izgubimo sebe oziroma sposobnosti spoznavanja in sprejemanja samega sebe, neodvisno od okolice.

Lucy T.
Vir: Osebni arhiv
Lucy T.
Na terasi imamo ptičjo hišico in naj vam povem, da je dobro “obiskana” še danes, pa čeprav je že poletje. Večkrat se zalotim, da me pogled na živahne, razigrane ptice izredno sprošča, kot nekakšna meditacija, s katero lahko za trenutek izklopim vse ostalo. Televizija in računalnik sta ugasnjena, popolno tišino pa spremljata le pogled na cvetoč vrt in moje misli. V takšnih trenutkih pridem do pomembnih zaključkov in spoznanj, v glavi pa lahko naredim nekakšen red. Ste kdaj na primer opazili, kako spomladansko čiščenje dobro vpliva tudi na našo psiho? Ob pospravljanju omare pravzaprav “pospravljamo” tudi svoje misli, čustva ter s tem v resnici ne organiziramo zgolj svojega doma, temveč tudi sami sebe.
Lucy T.
Moja ptičja hišica na vrtu
Vir: Osebni arhiv
Poletje je kot naročeno tudi za samotne trenutke; na plaži (seveda, če le ne naletimo na gnečo in hrup), po mestu, na kavici, na domačem gugalniku ali pa nekje v naravi, na medeno obarvanem travniku, med metulji in čebelami. Ne bojim se takšne samote, pravzaprav jo pozdravljam odprtih rok, kot priboljšek, ki je namenjen samo meni. Pa vi, ste jo sprejeli?
Več o meni najdete na www.lucyland.online

3 Comments

  • Posted 3. julija, 2018 16:47
    -Urška

    Bolj se ne bi mogla strinjati. Nekaj pa me fascinira – namreč, vedno mlajše osebe so take mnenja, ne le osebe “v letih”. Ob vsej poplavi družabnih omrežij, spletne prisotnosti, raznoraznih tehnologij in appov, vedno več mladih prisega na preproste stvari – kavico v miru s kolegico, sprehod v naravi…..

    • Posted 3. julija, 2018 20:48
      -Lucy T.

      Urška res je, družba je postala prenasičena z vso tehnologijo, zato počasi vsi iščemo tisto pristnost in enostavnost življenja, ki smo jo poznali nekoč pred vsem tem.

      Pozdrav,
      Lucy

  • Posted 4. julija, 2018 16:05
    -Janja

    Z vsem se strinjam. Direndaj povsod pa naj bo v službi, ali doma, ali dopustu mi povzroča stres – dobesedno. Uživam v miru in samoti, da lahko počnem kaj ali pa nič. Uživam v gozdu, kjer ni nikogar, na morju na terasi v zelenju, v planinah kjer samo poslušam tišino in se je kar ne morem privaditi. Počasi res prideš do spoznanja, da je samota lahko pravi balzam za dušo.
    Pozdrav, Janja

Komentiraj