Lahkotnost poletja

Poletje je zame čas brezhibnosti in ne le zato, ker sem rojena julija, čeprav je nedvomno nekaj na tem, da so ti zvezde postavljene v zibelko in ti že na začetku življenja pokažejo pot. No, moja pot je posuta s soncem in toplimi žarki, ki me znajo greti do dna duše ter podariti neskončno število lepih trenutkov, ki jih skrbno čuvam v žametni skrinji in včasih imam prav občutek, da tja ne sme nihče. Odvržem vsa odvečna oblačila in se počutim svobodna, pa ne le v smislu telesa, temveč prav v smislu duše; manj misli, manj obveznosti, man ljudi, manj hrupa, manj vsega. Všeč mi je, ko se lahko zaprem v svoj magičen oklep in začnem pospravljati življenje, kot pridna mravljica, ki zbira trenutke in iz vsakega zna narediti nekaj neponovljivega. Najbolj odkrijem sebe takrat, ko potujem, niti ne zato, ker nisem rada doma, daleč od tega, prej zato, ker doma pustim določene občutke in postanem lažja ter bolj odprta za življenje. Če bi bilo po moji volji, bi živela v kopalkah in s haljo pri roki, tik ob vodi, z ribami na žaru in klobukom, nasmehom sonca in občutkom, da je vse na svojem mestu.

Ko berem vašo spletno pošto ali tu in tam kakšen komentar, dobim občutek, da smo si zelo podobne. Ženske, ki imajo na ramenih velika bremena in obveznosti, zato potrebujemo trenutke zase in odklop, stran od vsega, včasih tudi stran od sebe, a le zato, da bi se lahko ponovno poglobile vase, se v sebe zaljubile in cenile za vse, kar smo, ter vse, kar smo naredile. Ta lahkotnost poletja ima v sebi nekaj magičnega: ne samo, da zrak diši po naravi in cvetočih balkonih, po borovcih in morju, tudi duša postane nekoliko mirnejša, rane se zacelijo in brezhibni trenutki niso tako nedosegljivi, saj kot sem že mnogokrat napisala, okoli nas jih je veliko, če jih le znamo zaznati. In pri meni je nedvomno tako, da ima vsak rojstni dan tudi svojo žalostno noto, ki je sicer ne znam obrazložiti, morda lahko le rečem, da me preganjajo misli o času, ki se ga ne da ustaviti in seveda prinese veliko dobrega, hkrati pa me tudi porine daleč od začetka in vsak korak zna biti naporen, sploh takrat, ko sem neprestano obrnjena nazaj in pozabim, da v resnici hodim v drugo smer.

Zgodi se tudi, da ne pazim na besede, ker nimam te potrebe; takrat se zavem, da sem nedvomno s pravimi ljudmi. Zaupam si zato, ker sem preživela veliko in bom preživela še marsikatero stvar. Postavljam meje zato, ker se spoštujem in ne zato, ker bi želela škodovati ali užaliti druge; zato razmišljam, da bi bilo kar dobro, če bi znali širiti ljubezen tako hitro, kot znamo širiti sovraštvo in negativnost, ker bi v tem primeru živeli v brezhibnem svetu. Včasih mi je žal, da ne morem nadzorovati, kako se svet odzove na mojo energijo. Karkoli rečem ali naredim, gre skozi filter njihovih misli in izkušenj, ki niso odvisni od mene. Potrebno je iti naprej in se ne odzivati ter kot bi rekla moja mama, “Guarda e passa”, torej glej in pojdi naprej, brez slabe vesti. Poletje obožujem tudi zato, ker je letni čas, ki mi omogoča malo več miselne svobode in moči, da postavim sebe na mesto, se tu in tam objamem, poljubim, si rečem, da bo vse še dobro, četudi nisem prepričana, da bo, a kaj potem, saj stvari ne morem spremeniti.

Rada se pogovarjam in imam zato rada poslušalce. Jih ne poznam prav veliko, v resnici le peščico, tistih iskrenih, pametnih poslušalcev, ki te ne prekinejo in razumejo, kdaj mora prevladovati tišina. Moja mama pravi, da je bil včasih Jaz Jaz Jaz predvsem Mi in morda nam danes manjka prav to, občutek pripadnosti, občutek velike mize z družino in prijatelji, ki sedijo ob njej, občutek pogovora, ki je tako enostaven, da postane največja avantura. V teh letih sem se naučila, da tisti, ki so zelo glasni, niso nujno tudi močni, na drugi strani pa tiha in mirna voda ni nujno pristna. Pomembno je torej najti ravnovesje v življenju, ki je polno ovinkov, ujeti čim več poletja ter uživati v trenutkih, ko imamo vse in nikakor ne pozabiti na čase, ko smo imeli bolj malo. Zato te dni malo več opazujem in postanem modro tiha, skušam spremeniti kakšno navado, ki mi je zagrenila življenje ter vaditi vrline, ki jih nikakor ne obvladam. Kot rečeno je poletje moj čas, trenutek, ko malo bolj pozorno iščem ljudi, ki znajo poskrbeti za mojo intelektualno, emocionalno in duhovno rast. Ne najdem jih veliko, a tu in tam so, kar je najbolj pomembno, zato jih ne mislim spustiti.

Ženske smo narejene z napako, ki nas včasih kar drago stane. Vedno postavljamo druge na prvo mesto in jih tako naučimo, da smo me na drugem.