Žensko prijateljstvo, onkraj televizije

Ta vražja ženska energija! Zdi se mi, da se te dni kar pretaka in pretaka, če pa pogledam luno, že vem, da se bo rodila čarovnija. Dolgo sem razmišljala tem članku, ki je nastal iz več razlogov, a na prvem mestu je nedvomno prijateljstvo. Morda veste, da bova skupaj z Bernardo Žarn vodili festival Melodije Morja in Sonca, ki se bo zgodil to soboto v Avditoriju Portorož; zame je že skoraj stalnica, a to seveda nikakor ne pomeni, da gre za enostaven dogodek, ki ne zna več sprožiti vala adrenalina. Pravzaprav je nasprotno. Je nekako tako, da ko ustvarjaš doma, imaš še višje cilje in tudi drugi pričakujejo od tebe veliko več. To mi je všeč, hkrati pa poskrbi za tisto zdravo dozo nervoze in nespečnosti, ki me te dni spremlja, kot pred vsakimi Melodijami. Zato tudi pravim, da gre za dogodek, ki nehote poskrbi za mojo fizično formo, saj nimam prav veliko apetita, postanem pa neverjetno pozorna in bistra, ker so vsi čuti usmerjeni v festival in vem, da moram dati 110 % Lorelle.

Letos je tako, da bom imela ob sebi Bernardo. Prijateljico. Žensko. Marsikdaj sopotnico in osebo, ki me zna vedno poslušati, zato se tega festivala zelo veselim, pa ne več kot tistih, ki sem jih vodila z Mariom, prej bi rekla, da na drugačen način. Ker ste na drugi strani ženske, vem, da vam je kristalno jasno, o čem govorim, in vesela sem, da nam je v letu 2018 dana priložnost, da malo obrnemo vloge in smo samostojne na več koncih, kajti ne le da zmoremo in znamo, temveč je tu in tam tudi potrebno. Zame je prijateljstvo zelo zapletena zadeva in večkrat sem zapisala, da se težko odprem, še težje pa najdem nekoga, ki ga mirno in polna zaupanja spustim k sebi. Niti ne, da sem imela slabe izkušnje, pa čeprav sem medijsko izpostavljena, prej bi rekla, da sem preveč zahtevna in me to marsikdaj tepe. V meni pa se hkrati porodi vprašanje, ali je sploh možno, da si v prijateljstvu prezahteven? Mar ni tako, da pravi prijatelji berejo misli in poznajo meje? So odlični poslušalci in te ne bodo nikoli prizadeli, ker te pač poznajo? Ni enostavno najti prijatelje “na svojem mestu”, saj potrebuješ veliko dozo tankočutnosti, dobro mero inteligence in nenazadnje tudi nesebičnost v vseh pogledih, kajti prijatelj bo užival, ko ti bo uspelo, in na podoben način bo tam, ko boš čisto na dnu.

Po eni strani menim, da imamo ženske velike prijateljice takrat, ko smo z nekom delile mladost. Saj veste: tiste norosti v šoli, izlete, prve ljubezni. Po drugi strani pa se človek v življenju vedno spreminja, pridejo ljubezni, nastanejo otroci, menjamo prioritete. Kdaj je torej pravi čas za prijateljstvo? Najbrž le takrat, ko ga pač začutimo. Z Bernardo deliva veliko strast in to je branje knjig. Ona je molj, ki bi najraje preživela dan, sklonjena nad zadnjo knjigo, ki je nujno podčrtana, in potem si v glavi naredi zgodbo z naukom, ki je vedno na svojem mestu. Hkrati se smejiva zato, ker vse veva in je vse jasno, a ko gre za najino osebno življenje, ni ravno tako in potem druga drugi govoriva zgodbe in pošiljava sporočila v podporo. Ali samo zato, da pač veva, da je na drugi strani nekdo, ki mu je mar. V čast si štejem, da lahko delam z njo, ker se prijateljstvo prepleta s službo in moja služba je tudi moje življenje, kar pomeni, da sem se zdaj še globlje navezala nanjo. Povem vam zato, ker te dni prav veliko razmišljam o ženski moči in o tem, da premalo slišim svoje prijateljice, premalokrat gremo na kavo in posledično premalo vem o njih. V vrtincu obveznosti nimam moči najti še ene ure za stvari, ki pa bi me prav gotovo pomladile in ne bi bile v breme. Ampak prava prijateljica razume tudi to odsotnost in ni jezna, razume, hkrati me tu in tam zbada zato, da ne pozabim na stvari, ki v življenju dejansko štejejo.

Danes je takšen dan, ko se prebijam skozi scenarij, ki ima 40 strani in vse je pobarvano v roza, rumeno in modro tako kot takrat, ko sem bila na univerzi. Razmišljam, da se v meni ni prav veliko spremenilo, še vedno gojim ljubezen do besede in spoštovanje do žensk, ki znajo biti tako velike. Še vedno imam srečo, ker imam ob sebi mamo, ki zna poslati k vragu slabe misli takrat, ko mene že začnejo žreti in potem me sprejme v varen objem zato, ker sem in vedno bom njena zvezdica. Vmes se je spremenilo to, da sem tudi sama mama in zato se Sofia uči tekste z mano in všeč ji je, če ima lahko scenarij v rokah, saj se ji zdi, da je to moj mali zaklad in posledično tudi njen. Ženska energija, ki je ne zamenjam za nič na svetu in se prav vsakič spomnim, da četudi bi v tem trenutku pustila vse, službo, kariero, pisanje, govorjenje, slikanje, potovanja, bi znala začeti znova. Bi. In ne samo to, vem tudi, da bi prijateljice, kot je Bernarda, našle več kot par besed zato, da bi bilo moje potovanje še bolj čarobno. In zato sem jim hvaležna. “Poglej na svoje življenje, kot bi bila junakinja na platnu”, mi je zadnjič rekla, in povem vam, da deluje; včasih je samo menjava perspektive dovolj, da skočimo ponovno v svoje čevlje in nehamo meriti tiste, ki tako ali drugače niso naši.

Ne mislim, da je biti ženska enostavno. Prav tako ne mislim, da je enostavno najti prijateljico. Vendar nam je dano, če le vklopimo antene, pridemo do ljudi, ki so nam namenjeni in kot bi citirala Bernarda:

… “Sedanjost je vse, kar imamo, in srce
ima vedno svoje razloge, ki jih razum
ne razume, ker jih ne more razumeti.
To je slaba tolažba. Kot je slaba
tolažba vračanje na kraje, ki so nas
nekoč osrečevali. Pa čeprav se vračamo
s pomočjo poezije in glasbe.
A glasba in poezija sta vztrajni in govorita:
za tem svetom je še en svet in za njim
še en svet in tako v nedogled.”