Preveč je razlogov, ki me navdušujejo, ko se začne poletje. Ko pa smo sredi tople sezone, kar cvetim in si samo mislim, da se ne bo končala. Skrbno zbiram sončne žarke za takrat, ko ne bo tako vroče, in se umirjam pred morjem, ki je te dni tako glasno. Povsod veliko otrok in napihljivih blazin, povsod vrvež in smeh, ker smo si končno vsi podobni, manj obremenjeni in nekoliko srečnejši. Poletje je zame čudovita razglednica v najlepših barvah; so tako žive, da ponoči sploh ne morem spati in, končno, vsak večer pogledam nebo in štejem zvezde, a kaj ko ni konca. Tako uživam v središču vesolja in vem, da sem samo zrno peska, a kaj ko se hkrati zavem, da bi bila brez mene ta mogočna slika popolnoma drugačna.
Naj bo ta četrtek čaroben in poln magičnega prahu. Poln zvezd in radosti v srcu.
