Vse ste brezhibne, a tega morda še ne veste

Danes zjutraj sem odprla omaro in sem se skoraj zjokala. Poka po šivih, ni pospravljena, poletno in zimsko skupaj, vmes napačni nakupi, kot tisto kratko krilo v bleščicah, kupljeno na Švedskem, ki je tam izgledalo tako Swinging London, pri nas pa se je prelevilo v Jugo Vibe. Dizajnerski kosi, ki imajo svoja leta, a spet ne toliko, da bi bili lahko vintage, pa jih vseeno ne dam, le iz principa, saj v sebi vem, da jih ne bom več nosila. Ampak sem močna ženska in že vem, da se bom nekega jutra zbudila in se prelevila v bojevnico, vzela sabljo izpod postelje in hop, odrezala vse, z lasmi vred, no, to je malo manj možno, a delam tudi na tem. In potem čevlji, ki imajo svojo sobo, v škatlah in zdaj že na pralnem stroju, če pa je čas za centrifugo, je tako, da jih potem pobiram povsod. Brezhibnost mojega modnega življenja, ki je v resnici totalno nepopolno, a v tej zmedi sem še vedno jaz, Lorella, zdaj že velika punca, ki pa od nekdaj ve, kaj želi.

Ženske ne potrebujemo prav veliko. V času, ko ni nobenega časa, je že tako, da so drobtine tiste, ki jih v resnici dobimo. Pričakovanja so druga zgodba, zato o tem kdaj drugič. Drobtine v moderni različici torej, ki pa znajo okužiti velika področja: ljubezen, prijateljstvo, družinske odnose in tudi garderobo. Zdaj pa se boste najbrž vprašale, zakaj sem spojila tako pomembna področja z modo, a razlog je dokaj enostaven: moda je sredstvo, s pomočjo katerega se lahko vedno počutimo lepše. In v resnici tudi boljše. Ne maram fraz v smislu: manj je več, pa ne zato, ker v tem ni resnice, bolj zato, ker se mi zdi zelo omejujoča, v smislu, če jih nimaš več, 30 potem je bolje, da se mimetiziraš v gneči. Ne vem, kako je z vami, a nisem za. Ok za mini krilo, pride čas, ko ga ne oblečeš, veš, ker imaš super noge, a kolena ne lažejo in zelo iskreno govorijo o letih, približno tako, kot vrat. A tudi v tem primeru gre bolj za osebno percepcijo: so ženske, ki pri 60. paradirajo v “miniču” in ni ravno tako, da ko jih zagledaš, ti gre na bruhanje. Pravzaprav obratno: niso le pogumne, so tudi lepe.

Gubice pa zrastejo kot gobe, najbrž bi, v kolikor bi se gledala pod mikroskopom, ugotovila, da imam vsak mesec vsaj eno več, ampak mikroskopa nimam in ga ne mislim kupiti, ne vidim te potrebe in vem, da me ne bi naredil srečno. Sebe vidim kot popolno v tej nepopolnosti. In tudi edinstveno zato, ker sem prehodila pot, ki je samo moja. Včasih jo delim z vami, obstajajo pa seveda ovinki in bližnjice, ki so le moje in zdi se mi, da bo tako tudi ostalo. Ženske smo močne in včasih niti dobro ne veš, kaj se vse skriva za fasado; gledamo Monico Bellucci, ki je zdaj na pisti paradirala za znamko Dolce&Gabbana, še vedno čudovita in tako bo za vekomaj, a vsekakor ne ravno rosno mlada. In pomislim na njenega bivšega Vincenta Cassela, ki se je pred kratkim poročil z dvajsetletnico, prav tako čudovito, ampak, se opravičujem, nisem blazno feministka, vseeno pa ne razumem, kaj ima ta moški v glavi, oziroma je najbrž tako, da razmišlja s spodnjo.  Če bi bilo obratno, bi na to situacijo gledali, kot da je ženska popolnoma nora in padla iz lune. Toy boy pač ni za vsak film. Tudi pravi in trojni hura za Monico, ki je pogoltnila cmok v velikosti žabe in očarala svet v moškem smokingu. Z gubami, odvečnimi kilogrami in karizmo, ki je dvajsetletnica pač nima.

Tako je to, drage moje, popolnost v nepopolnosti, kot tiste fotografije, ki jih zavržem zato, ker “ni prave svetlobe, ni pravega kota, ni pravih nog” in potem, ko jih kasneje pogledam ugotovim, da je vsaka še bolj zanimiva zato, ker je realna. Mnogokrat se zrcalimo v profilih Instagrama, Pinteresta ali Facebooka in pozabimo, da je realno življenje malo bolj naporno in včasih tudi neusmiljeno, a kaj ko je tako, da ženske težko prepogneš in težko premagaš, če ni ravno na napačnem bregu. Kjerkoli ste v tem trenutku, vedite, da ste na pravi poti, ki je samo vaša in drugače ne bi moralo biti. Poslušam veliko zgodb o neuspehu, nesreči, napačnih odnosih in odločitvah in vedno pomislim, da je tako moralo biti. Prej ko se s tem sprijaznimo, bolje je. Nisem fatalistka, pravzaprav nasprotno, menim, da je življenje samo v naših rokah, a včasih moramo dovoliti možnost, da vesolje pač ve več, kot me same in gleda dlje, kot me vidimo. In lahko verjameš ali ne, a to je samo dejstvo in na koncu vsega, ko potegneš črto, lahko samo zaključiš, da je življenje le eno. Malo zavihajte rokave in naredite red, kjer lahko, začenši pri garderobni omari, ki na prvi pogled deluje najlažja, v resnici pa ni. To naj bo začetek poti: čiščenja, okrevanja in novega prostora za vse dobro, ki vas še čaka.

Vse ste brezhibne, a tega morda še ne veste.