Lucyland: Ranljivost ali iskrenost?

Ranljivost. In šibkost. Dve besedi, za kateri mnogi trdijo, da neizbežno hodita z roko v roki, a vendar verjamem, da s takšnim razmišljanjem ne morejo biti dlje od resnice. Pred kratkim sem zasledila zanimiv članek o tem, kako nas ranljivost konec koncev naredi le močnejše. Pravijo namreč, da je uspeh v odnosu (sploh tistem partnerskem) pogojen z našo ranljivostjo, torej s tem, koliko smo pravzaprav sposobni razkriti našo pravo osebnost, naš pravi jaz, z dobrim in slabim, z lepim in grdim. Zakaj nas potem družba še vedno uči, da se moramo svojih pravih čustev, v kolikor le-ta niso vedno pozitivna, sramovati? In kako to, da se od nas vedno znova pričakuje le moč, samozavest in uspeh? V poplavi motivacijskih citatov, ki vedno znova ciljajo na superžensko, ki sama zmore vse, je neustrašna in izredno uspešna, z nasmehom na obrazu in popolnoma jasnim ciljem pred seboj, se mi včasih zazdi, da postanem povsem majhna in nepomembna. Le kako naj se bodrim s stavki, ki me v istem trenutku pomirijo in razžalostijo ali celo prestrašijo. Resnica je, da ne želim postati superženska, temveč le ženska, ki zna živeti za trenutek, ne za sanje.

Ranljivost = Iskrenost

Gre za predpostavko, ki jo verjetno v svojem okolju vedno znova iščemo vsi, a je vseeno prepogosto ne znamo prepoznati, kaj šele priznati, kot bi si to zares zaslužila. Da ne bo pomote, z velikim občudovanjem opazujem tiste, ki ustvarjajo navidezno lahkotnost življenja, ko večje in manjše prepreke preskakujejo, kot da je vse le preprosta otroška igra. A vendar ne morem mimo tega, da se ne bi spraševala o njihovih pravih čustvih, ki so jih verjetno zakopali nekje globoko v sebi in jih mogoče ne bodo pokazali nikomur, nikdar. Ob tem pozdravljam pozitivnost, a hkrati še močneje navijam za resničnost, iskrenost, torej za kanček ranljivosti, ki nas konec koncev dela tako pristne, unikatne, pa tudi človeške. Vse se verjetno začne in konča ravno pri tem, komu je ta ranljivost pravzaprav sploh razkrita.

Ljudje smo socialna bitja, ki združujejo veselje in žalost, solze in smeh. Moj svet je poln obojega in ni me sram priznati, da sem daleč od popolnosti. Iz leta v leto spoznavam svoje občutljive točke in hibe, pa tudi lastnosti, na katere sem lahko le ponosna. Vse bolj se zavedam tega, da je prava pot tista, ki te vodi iz srca. In starejša kot sem, manj se obremenjujem z mnenjem družbe, kar mi pravzaprav dovoljuje prav to, da lahko razgalim tudi svoja resnična čustva, misli in skrbi, pa čeprav so le-te včasih še tako drugačne in morda za nekatere nepričakovane. Ranljivost ti torej vsekakor podari moč. Moč resnice in osvobajanja, s katero življenju dokažeš, da se končno ljubiš in sprejemaš prav takšnega, kot si.

Poiščite me tudi na www.lucyland.online