Ta teden obožujem …

Moram povedati, da mi je ta rubrika noro všeč, ker se pošteno trudim strniti stvari, ki so mi v enem mesecu ali  tednu pri srcu. Toliko je različnega in v poplavi lepega je vedno tako, da bi bil lahko ta seznam noro dolg, vseeno pa želim izpostaviti stvari, ki so mi dejansko noro všeč, v upanju, da se v teh opisih najdete tudi ve in dobite morda kakšno dobro idejo za nakup, knjigo ali peko. November je nekje vmes: med jesenjo in zimo, po halloweenu in pred božičem, deževen in žalosten, a hkrati poln skrivnosti, kar mi je po svoje zelo všeč. In všeč mi je, ker v naglici življenja najdem tudi čas zase, za majhne stvari, ki me naredijo zelo srečno, za sprehod po Trstu in hop hop, direkt v luže, za vikend brez telefona, za peko jabolčne pite, ker imam doma toliko domačih jabolk, da ne vem, kam z njimi. In potem jo podarim prijateljem ali staršem, ker je je toliko, da sama ne zmorem. Dnevi so nedvomno krajši, a vseeno ujamem veliko čarobne svetlobe, včasih doma, včasih ob morju. In res je, imam srečo, ker živim na obali, kjer se takrat, ko je hudo, ozreš v neskončno modrino in vse dobi novo dimenzijo. Nekako tako, da postanejo težave majhne in ti z njimi. Potem se samo prepustiš in končno začutiš, da je to edina pot.

Morje vsakič, ko je mogoče

Vem, da se že ponavljam, a tako je. Samo sediš, poslušaš, vzameš knjigo, gledaš vodo in čutiš zrak, ki postane postopoma hladnejši. Bi kar sedela in sedela na skali ali klopci, kjerkoli ob vodi, a do poznega ne zmorem. Morski zrak kasneje začne briti in že pomislim, da bo čez slabih 20 dni nemogoče ostajati tako dolgo na istem mestu. A v tem trenutku je tako, da uživam in kot rečeno se prepuščam življenju.

Porcelan

Vsakič, ko stopim v Steklarno Rogaška, nabavim eno skodelico iz kolekcije Mirande Kerr. Saj vem, da ni nova, a mi je tako všeč, da se sploh ne morem upreti. Te pastelne barve, zlat rob, občutek ženstvenosti in seveda  misel, da bom iz teh skodelic servirala čaj ali kavo, me prav omami. Če ste jih že videle, potem veste, da je zraven še darilna škatla, zato imam izgovor, da bom zadevo morda komu podarila, a kaj ko jim imam potem zase … Kot rečeno: majhne pozornosti za veliko življenje.

Testenine z lososom

Spet nekaj morskega, ki mi je zelo všeč. Kot običajno delim recept z vami. Nabavite file švedskega lososa v ribarnici ali trgovini, nasekljajte na drobne koščke. Na vročem olivnem olju (ne preveč, ker ga potrebujete samo za hitro cvrtje) boste pražile por, ki ga prav tako nasekljajte ne drobne kose; ogenj naj bo zmeren, saj por postane zelo hitro temen, mi pa tega ne želimo. Dodajte losos in pomešajte, Potrebujete še lonček kisle smetane, ki ga boste v celoti zlile v ponev; prosim, ne štejte kalorij, ker nima smisla in tudi jaz nočem vedeti, koliko jih je. Dodajte pol goveje kocke in počakajte, da se dobro raztopi, hkrati mešajte. K temu dodajte testenine, najbolje, da so kratke (odlični so Barillini metuljčki ali pennette). Sporočite, če je uspelo.

Netflix

O tem sem že toliko slišala, da sem na koncu popustila in v deževni soboti naredila usodno napako. Če ga imate, potem veste, da je kot droga in resnično postaneš odvisen. Hkrati pa odpira vrata v neznano in zame, ki sem tako radovedna in včasih odštekana, je bil ljubezen na prvi … film. Saj ne vem, če potem človek potrebuje še kaj drugega. Ok, še družbo, knjigo, kitajsko hrano, kavo, odejo, tu in tam telefon (a ni nujno) in nadzor nad najljubšimi serijami. Potem pa se zgodi, da ko dežuje, nisi več tako žalosten, ker veš, da se lahko prilepiš na TV kot znamka na razglednico, in to brez slabe vesti. Jej!

Branje, branje, branje

Ne vem, kako je z vami, a jaz uspem brati predvsem poleti ali ko sem na dopustu. Čez leto postane branje že skoraj utopija, ker mi zmanjkuje časa, kar me naredi zelo žalostno. Zato imam postavljene nove cilje in ko le uspem, vzamem knjigo in jo berem; ne romane, ker jim težko sledim, saj zahtevajo doslednost, gre bolj za knjige o motivaciji, življenju, z nasveti, aforizmi, uspešne zgodbe življenja ali kaj modernega, kot je denimo Parižanka, ki se mi plete po rokah te dni. Seveda sem jo že prebrala, a je v njej toliko lepega, da ponavljam vajo.

Za konec bi vas rada opozorila na to, da smo še vedno tukaj. Včasih kar izgubimo kompas in pozabimo, kako je to pravzaprav dragoceno. Nekateri so že šli in se ne bodo vrnili. Morda je kar dobro ujeti čim več lepih trenutkov in naj vas nihče  ne uspe zmotiti v iskanju čarobnosti.