Jutri je prepozno

Jutri ne obstaja. Obstaja samo v naši domišljiji, kot možnost, da preložimo stvari in se nekoliko kasneje soočimo z dogodki, ki jih preveč ne maramo. Danes je edino, kar v resnici imamo in danes je takšen dan, intenzivno strasten, noro lep, čudovit s svojimi barvami, tako navihan, da me spominja na majhnega otroka in jasno, tudi samo moj. Razmišljam, da pravzaprav ni nikoli prepozno postati to, kar želiš biti ali to, kar čutiš, da si, saj je včasih tista podoba, ki jo tako prefinjeno pripravimo za zunanji svet, povsem drugačna od našega notranjega stanja, samo maska za radovedneže in površne ljudi, a kaj ko je takih na pretek. Ko se za trenutek ugasnem, se tudi prepričam, da nikoli ni prepozno za nove začetke, za malo več potrpežljivosti in strpnosti, za to, da pozabimo in odpustimo, da se močno objamemo in začnemo ljubiti tako, kot nas ne bo nihče drug na tem planetu.

V mladosti bi še čakala na trenutek, ko bom pripravljena, a sem z leti le dojela, da ta trenutek sploh ne obstaja. Kdaj pa smo pripravljene za skok v prazno? Kdaj smo pripravljene na nove poti, drugačne ljudi, na neustaljene ritme življenja, na to, da se ponovno postavimo na kocko in tvegamo, tvegamo, kot še nikoli zato, ker si upamo? Nekoč mi je modra gospa povedala, da se odločiš za otroka v trenutku norosti, ker stvari ne bodo nikoli na svojem mestu v smislu, da imaš resnično vse in si vse dosegel, torej lahko zdaj postaneš mama ali oče. Preprosto se prepustiš in bo, kar bo. A materinstvo je povsem druga stvar, narava nas nekako pokliče in ti v glavi začnejo brneti vsi možni zvončki, takrat tudi veš, da se bliža ura. In res škoda, da nimamo podobne ure tudi za druge stvari, alarma, ki bi nam subtilno in elegantno povedal “Ne izgubljaj časa!”, kar gre, pač gre in se je težko vrniti, smiselno je le sprejeti odločitev, zavihati rokave in se z življenjem tudi spopasti.

Kot je nekoč povedal Franz Werfel, med prehitro in prepočasi je običajno le trenutek. Moja narava je postala v zadnjem času veliko bolj pozorna na odnose in ljudi; če imam po eni strani čudovito ekipo, s katero dnevno sodelujemo, je tudi tako, da uspeh povzroča zavist in me vse bolj motijo stvari, ki jih ljudje na položajih ne povedo, preprosto pokažejo figo v žepu in si potem domišljajo, da ti tako ali drugače veš. Ne maram hodnikov, ker so vedno polni tračev in bolj ali manj sočnih novic, ki me iskreno ne zanimajo, bolj me zanima, kako ujeti ravnovesje, ki je ključnega pomena za to, da človek dobro deluje. In včasih si že domišljam, da živimo v času, ki nas prav sili biti v disharmoniji s svetom, morda je to nova moda, kdo ve, ali prihaja nova generacija ljudi, ki bo živela v tem slogu, vsak zase in nič za skupnost, kot se najbrž že dogaja. Pred kratkim me je presenetila mama otroka, ki obiskuje osnovno šolo, kot moja Sofia, in povedala, da v kolikor je otrok bolan, je zelo težko najti zvezke in zapiske, ker jih ostali otroci nočejo posoditi in nimaš koga vprašati. Spomila sem se časov, ko sem bila sama v osnovni šoli in tisti razred je bil zame otok sreče; bili smo zavezniki, prijatelji, otroci, ki smo skupaj kolesarili, šli na sladoled in na plažo, v gozd po vile ali čarovnice, pred blokom smo skakali kot kobilice in imeli srečo na dlani.

Skrbi me ta tek vsak zase, vedno z občutkom, da si lahko boljši, lepši in mlajši, kar v osnovi niti ni narobe, narobe je samo takrat, ko imaš občutek, da bi se morali vsi umakniti zato, ker je prostor le tvoj. No, jaz pripadam še tisti nori generaciji, ki je iskreno mislila, da je dovolj prostora za vse, da smo pravzaprav skupaj močnejši in če si povemo stvari v obraz, je vsekakor tako, da prihranimo veliko časa. Saj so bile spletke, a ne tako perverzne kot danes. In bile so tudi pošasti na dveh nogah, a zdi se mi, da je danes čedalje manj normalnih in vse več vesoljcev. Sicer pa tudi verjamem, da je stvar perspektive in  v marsikaterih očeh sem jaz tista, ki nosi zelene antene, kar me celo zabava, ker v tej sliki vidim nekaj resničnega in zelo zaskrbljujočega, potem pa preposto spustim in pomislim na stvari, ki jih obožujem in poskrbijo za mojo osebno srečo. Ko potegnem črto, vem, kje sem in hkrati sem hvaležna za vse, kar imam. Vem, da imajo nekateri občutek, da mi je bilo dano, vendar temu ni tako, hkrati ni niti moja vloga, da jih prepričam v nasprotno resnico. Prej bi rekla, da si štejem v čast odkorakati brez večjih brazgotin, ker jih danes štejem 44 in imam za seboj malo preveč kilometrine, da bi me lahko poteptali kot pepel.

Za vse stvari, ki jih imate v tem trenutku v glavi, je jutri prepozno. To vam povem zato, ker mnogokrat potrebujem brco v tazadnjo, da se zbudim. In ker smo si podobne, saj veste, jo morda potrebujete tudi ve.