Lucyland: Odložimo telefon in raje uživajmo trenutek

Na vsake toliko časa me obda nostalgija po letih, ko so bili mobilni telefoni še naša fantazija, nekaj, kar je bilo morda le plod naše bujne domišljije. A vendar zakaj? So namreč tako zelo priročni, neštetokrat nas rešijo marsikatere zagate, brez njih pa si verjetno mnogi ne znajo več niti zavezati vezalk. V resnici me žalosti spoznanje, da smo tako rekoč postali “invalidi”, ki s pomočjo mobilnega telefona pač ne uspemo stopiti v svet, brez njega pa se počutimo goli in tako zelo ranljivi, kot da manjka del nas. Le kako nam je torej uspelo živeti nekoč?! Spomnim se svojih najstniških let, ko smo telefonske številke poznali na pamet, iz radovednosti prebirali knjige in revije ter se na zmenek s prijateljico ali fantom pač podali na podlagi zaupanja v predhodni dogovor, na določen kraj ob določeni uri. In vse je pravzaprav potekalo normalno, brez zmišljevanja in komplikacij, naravno in povsem preprosto. In kar je še pomembneje, bili smo 100 % tam, prisotni s srcem in z mislimi.

Bolj kot vse to pa me plaši misel na to, da smo do danes že postali kot nekakšni družbeni zombiji. Telefon v roki pri kosilu, ob kavici s prijateljico, v vrsti na blagajni, pri kuhanju kosila, pred, med in po telovadbi, na plaži in med koncertom, pri pogovoru s partnerjem in celo v kopalnici med ličenjem ter obvezno v postelji pred spanjem. Vsi telefonski pogovori so nujni, na vse maile je potrebno odgovoriti takoj in vsa sporočila so obvezna. In to sploh še ni najslabša plat. Seveda ne sme mimo nas noben dogodek, obrok v restavraciji ali pa zabava, da tega ne bi ovekovečili za vsa socialna omrežja, ki so dandanes na voljo. Kako že pravijo? Če nisi posnel in objavil, je tako, kot da se ni zgodilo. Pa kaj še!

Pred nami je čas božičnih in novoletnih praznovanj, veselja in druženj. Želim si, da bi lahko ob ogledu lučk po mestu, ob pitju kuhanega vina s prijatelji in romantični večerji v dvoje spet znali uživati zares, tako kot smo to znali nekoč, pred poplavo mobilnih telefonov. Želim si, da bi tisti trenutek druženja z ljubljeno osebo pomenil več kot brskanje po Facebooku, Instagramu in/ali Twitterju, da bi drug drugemu znali pogledati v oči in zares prisluhniti osebi, ki je pred nami. Na potovanje se odpravimo prisotni tako s telesom kot glavo, naj nam bo bistvenega pomena to, da ustvarjamo lepe spomine, ne pa to, da vsak korak zabeležimo z nešteto video posnetki in fotografijami.

Naj priznam, da tudi mene vsake toliko obsede virtualni svet na moji dlani, a vendar hkrati vse močneje in glasneje ugotavljam, da še veliko raje uživam v danem trenutku. Večkrat zato pozabim na fotografiranje in mobilno beleženje čudovitih krajev, dogodkov, odličnih kosil in srečnih trenutkov. V tistem določenem momentu mi pač ne primanjkuje nič, zato želim občutke zaužiti polno in do konca. Raje živim za ta hip in si spomine ustvarjam v srcu, ne pa mobilnem telefonu. Vem, marsikdo bo morda ob tem zavijal z očmi in zmajeval z glavo, a nič zato. Lahko mi pošlje protestno sporočilo po messenger-ju – ne bom ga prebrala, vsaj zdaj ne. 😉

Več o meni na www.lucyland.online