#5 Moje življenje, moja pravila

Drage moje čudovite bralke, povem vam, da je kar odgovornost zapisati pravila za leto 2019, saj smo šele na začetku in je že nekako tako, da naj bi to, kar zapišeš zdaj, veljalo za naslednjih 12 mesecev. Srčno upam, da ste dobro praznovale in s polnim elanom zakorakale v novo obdobje. Kar lahko dodam je le, da sem prav prepričana, koliko lepega, uspešnega in zanimivega nas še čaka, koliko dobrih ljudi bomo spoznali in koliko manj dobrih bomo znale pustiti za sabo. Jaz sem začela ob morju, tam, kjer se je pravzaprav začelo vse in tam, kjer veter najbolj brije. Prvi januar je zame od nekdaj poseben dan, ki v sebi nosi tudi žalost starega leta, saj so se ena vrata zaprla in mnogokrat je tako, da se težko poslovim. Pa vendar … Ob morju se zgodi čistka, razblinijo se misli, postaneš drugačen človek, morda ne boljši ali slabši, samo drugačen, kot bi pridobil še kakšen odtenek. Iskreno se veselim te nove mavrice in obljubim, da jo bom delila z vami. Vesela bom, če bom lahko tudi sama del vaše zgodbe, kajti, saj veste, pomenite mi veliko. Hvala, ker ste.

Tisti čas, ki je samo moj

Naj si ga nihče na svetu ne drzne odvzeti, ker bi se znala spremeniti v kačo. Ali nam, prosim, že enkrat lahko nekdo obrazloži, da si štiridesetletnice zaslužimo tudi oddih, tišino, odmor in brco v ta zadnjo takrat, ko nočemo razumeti? Jaz jo tu in tam dobim, v obliki Sofie, ki potegne ročno in ustavi čas. To mi je postalo noro všeč, tako všeč, da sem že začela brati, pripravljati kad s sivko in uživati na snegu. Moj čas. In pika.

Nikoli ni preveč glamurja

Spet sem se zapletla v nor pogovor z žensko, ki me je želela prepričati, kako je glamur pri nas že skoraj prepovedan. Seveda mi je zadevo poskusila dopovedati približno petdesetkrat, potem pa je ugotovila, da prav ne razumem. Drage moje, če imam pravilo, je potem to, da si glamur pričaram sama, za priložnosti, ljudi in trenutke, ki jih izberem sama. Šla sem po kruh in mleko v žametnem kostimu in v bleščečem topu in povem vam, da me prodajalka ni čudno gledala, temveč samo pripomnila, da ji je žamet všeč. In tudi mesar je bil navdušen. Skratka: priložnosti si krojim sama, ker pa pri tem nikogar ne motim, je že tako, da ne bom odnehala.

Več visokih pet, čeprav obožujem nizke

Pred kratkim sem razmišljala, kako se po porodu ženska spremeni. Saj ne da sem postala lena, a sem v visokih petah veliko manj. Razlog je ta, da v supergah lažje tekam s svojo hčerko, a posledica tega je, da imam obute superge tudi takrat, ko nje ni. In seveda me v omari čaka čudovita kolekcija salonarjev, ki bi rada videla boljše časa ali vsaj, da sem toliko prijazna in jih tu in tam obujem. V novem letu se bo zgodilo, ker so ženskam visoke pete namenjene in tu in tam je prav dobro, če malo (ali pa dosti) šarmiramo.

Vedno je dovolj časa za potovanje

Zadnje se je zgodilo v Avstriji, v čudoviti leseni koči, ki je kar jemala sapo. Najbrž je tako, da sem v življenju neštetokrat odprla revijo in občudovala leseno hišo sredi beline, z ogromno sobo, kaminom, talnim gretjem in kavo na štedilniku. To pravljico sem doživela za božič in je zdaj ne spustim. Nikoli mi ni bilo žal za denar, ki ga potrošim za potovanje, in zdaj še bolj cenim te “custom made” trenutke. In spet smo tam: čas zame. Srčno upam, da si ga vzamete tudi ve in razumete, da je neprecenljiv.

Malo sem gluha

Preslišim, ker nima smisla zaostriti sluha takrat, ko postanejo besede grenke ali preprosto nesmiselne. V resnici vse pride do mene in potem čaka na skrbno predelavo, a sem z leti ugotovila, da v kolikor si vsaj malo gluh, ti je res lažje. Pridno sem prakticirala, leta in leta, in sem zdaj kar dobro osvojila to pravilo. Ne vem, če je pametno ali ne, a nekoč je nekdo izjavil, da v kolikor ne slišiš ali pač ne vidiš, potem tudi ne boli. Se popolnoma strinjam, če pa si lahko kaj prihranim, to tudi naredim, z veseljem. Pa ve?

Vidimo se zvečer ob 20.00, z novo oddajo o modi Glitter z Lorello. Saj vem, da je danes praznik, a brez mode nikakor ne znam.