Verjetno je ljubezen duša, ki stanuje v dveh telesih. In verjetno je tako, da je v resnici zelo tiha in skoraj sramežljiva. Ima pa neverjetno sposobnost: vidi dlje kot vidimo mi in razume veliko več, kot lahko sploh dojamemo. Ljubezen ima antene. So zelo dobro postavljene na njeni glavi in se nikoli ne premaknejo. Najbrž zavibrirajo takrat, ko je vse na svojem mestu in nekoliko bolj žalostno mirujejo, ko nam postanejo stvari samoumevne. Mislim, da je ljubezen zelo močna duša, ki pa se grozno boji samovšečnih ljudi in tistih, ki so še vedno prepričani, da vse mora biti. Morda pa je že tako, da ima moj tata prav, ko pravi, da v življenju moramo le dve stvari: plačati davke in umreti. Kaj pa vem, morda samo pripadam tisti stari generaciji, ki misli, da je pomembno ljubiti takrat, ko si človek najmanj zasluži, ker prav takrat ljubezen najbolj potrebuje.
Ljubezen je slepa, pravijo nekateri. Jaz pa mislim, da je le daljnovidna, ker včasih mora iti prav zelo daleč zato, da jasno spregleda. In takrat postane sposobna izreči tri najtežje besede: ljubim te, oprosti mi, pomagaj mi. Kje pa ste ve v tem trenutku življenja? Ker da, vse smo dale skozi različne faze in seveda ni tako, da se nikoli ne vrneš na prvo. Ljubezen je magična tudi zato, ker se zgodi v krogu, vsakič znova in prav tukaj je njen čar, kot bi obiskovale šolo, ki se ne bo nikoli končala in nam bo v vsakem razredu podarila veliko novega, drugačnega, zanimivega. In ko si že prepričana, da zdaj pa res veš vse, te potisne nazaj s klofuto, predimenzionira tvoj ego in ti da zelo dobro vedeti, da si le človek, majhen in nemočen proti njej.
Možgani iščejo, srce pa najde. In ni rečeno, da je vse skupaj skladno, včasih postane skregano z logiko in daleč od razumevanja, a najbrž je tako, da znajo duše komunicirati na drugačnem nivoju in jasno je, da nam ni dano razumeti, kako. Wayne Dyer je nekoč zapisal, da vsak želod sanjari o neskončnih gozdovih in Kahlil Gibran je dodal, da je najlepša stvar v življenju najti človeka, ki te razume brez odvečnih besed. In še Shakespearja bi lahko dodala, za katerega je bila ljubezen sposobna gledati z očmi duše. Nikoli ni prepozno postati to, kar bi lahko bili, in ni naključje, da pišem o tem na začetku leta. Ni naključje, da nam je prav te dni podarjen bel list papirja zato, da napišemo svojo zgodbo. Pastelno. Dišečo. Pristno. Pa tudi pisano na kožo, le našo, ker je vsaka zgodba tako individualna, da jo je nemogoče primerjati z drugimi.
Pred leti sem postala modra. In ko sem zdaj zapisala te besede, sem se začela na glas smejati. V resnici dovolj moder nisi nikoli, a postala sem dovolj modra zato, da bi zaznala trenutke, ko je preprosto dobro popustiti. In se manj osredotočam na ovire zato, ker jih včasih ni, a če preveč razmišljaš o njih, je že tako, da se potem tudi pojavijo. Mislila sem, da mora biti glava polna idej, rešitev, zamisli, kot ogromna posoda, ki samo čaka, da jo napolniš s stvarmi. Potem sem ugotovila, da je najpomembneje to, da znamo v svoji glavi pričarati ogenj in ga največkrat prižgemo prav s pomočjo ljubezni. Zanimivo, kako imamo v življenju toliko različnih vlog in obveznosti, pozabljamo pa na edino pomembno: biti srečni.
In ko sem postala modra, sem razumela, da se ne bom več bala prepirov. Pogledala sem v vesolje in dobila jasno sporočilo. Ko planeti trčijo, je že tako, da se sproži kaos, a iz kaosa nastanejo zvezde. Kdo ve, morda je tudi to ljubezen.
2 Comments
Zelo lepo oblečena Lep izbor, vendar: kako prideš tako oblečen na zabavo? Kje se preobut,… ?
Draga Sonja, za na zabavo močno svetujem taksi ali vsaj voznik, ker je drugače obleka problem, pa tudi čevlji in mraz nasploh. Če gre sama na prireditev je običajno tako, da vozim v supergah ali balerinkah, ko parkiram se preobujem in smuknem do lokacije. Če je parkirna hiša daleč od lokacije, naročim taksi, druge ni. Čez bleščečo obleko pa gre prav navaden plašč tako, da so premiki po mestu skoraj “normalni” 🙂 Maham xxx