Nekatere ženske si držimo krono. In ko imaš občutek, da si na robu prepada, te varne roke objamejo in potegnejo nazaj. Ko vidiš, da bo njena krona zdrsela z glave, jo preprosto popraviš in ji z nasmehom zagotoviš, da jo boš budno čuvala. In brez dodanih besed, brez zaobljub, brez zavisti si tam, ker veš, da je ta naveza neprecenljiva, da bodo ljubezni prišle in tudi šle, svet se bo prav tako vrtel, prijateljstvo pa je nekaj, kar lahko živi za vekomaj. In kot vedno je tako, da je kraljica le ena, ker pa je nešteto svetov, je že prav, da ima vsak svojo. To pomeni, da tvoj teritorij ni ogrožen in sosednja kraljica ti lahko le pomaga, obriše solze takrat, ko bodo tekle, in s tabo deli nasmehe takrat, ko bo vse posuto z rožami. Takšne bi morale biti ženske: kraljice svojega sveta in nesebične takrat, ko gre za prijateljice.
Če bi delala v cirkusu, bi rekla, da sem vsak drugi dan na vrvi, visoko nad ostalimi in brez mreže. Že nekajkrat sem padla dol in let ni bil ravno prijeten. Takrat bi si želela, da bi me na pesku počakala ženska, zame našla krono, mi jo ponovno postavila na glavo, me potolažila in rekla, da bo vse dobro. Našla bi obliže za moja kolena, glavnik za lase, robec za solze, parfum zato, da bi bila bolj samozavestna, in nove pete v zameno za stare, ki so se zlomile. In brez sebičnosti, brez besed, brez pričakovanj bi mi pomagala vstati, pospremila do lestve in ponovno poslala na vrv z obljubo, da mi bo zdaj uspelo in naj niti za trenutek ne dvomim, kako sem močna.
Vloga kraljice je ta, da je prisotna tudi takrat, ko je ni. Da zna komunicirati brez besed in s pogledom pove, kaj hoče. Nimam veliko kraljic v svojem življenju, imam pa nekaj tako močnih, da dnevno nosijo krono in povrh vsega popravljajo še mojo, vedno z nasmehom in nikoli z občutkom, da jim je odveč. V pesku so našle kamne, ki sem jih izgubila, pridno so jih sestavile nazaj in postavile na svoje mesto, nikoli niso obljubile, da se ne bo več zgodilo, a povedale so mi, da so name dolgo čakale in me zato ne bodo izpustile. In ena od njih ima svetle lase, dolge in skodrane, kot bi bila princesa iz starih časov, na ramenih pa nosi velika bremena in doma čuva skrivnosti, ki jih ne bo nikoli delila. Včasih bi jo rada vprašala, ali potrebuje pomoč, a na koncu je tako, da ji tudi jaz držim krono takrat, ko ji spolzi z glave in ko doživlja čudovite uspehe, se postavim za njena ramena, tiha in nevidna, spremljam aplavze zato, ker je njena sreča tudi moja.
Ženske smo lahko tudi takšne. Če si kraljica, to še ne pomeni, da se ne boš nikoli sklonila, pravzaprav se boš sklonila bolj kot drugi za ljudi, ki si zaslužijo tvojo pozornost. In ko se kraljice združijo, je tako, da postane ženska moč viralna, širi se kot orkan na pesku in dviguje vse tisto, kar je bilo prej zakopano. Tudi zato ne bi nikoli prevzela vloge kralja, ki je lahko najboljši vladar, a kron ne bi popravil.
