Moč lepega perila, če bi ga le nosile

Doma imam šest predalov, polnih spodnjega perila. Zdi se mi, da v kolikor sem slabe volje ali potrebujem injekcijo samozavesti, grem v trgovino ali, še bolje, na internet, in nabavim kaj novega. Posledica tega ravnanja je, da imam veliko stvari z etiketo, ki jih nisem nikoli oblekla, in še več takih, ki sem jih oblekla, a tako redko, da niti ne vem, kakšne so na meni. Obsesija se pozna pri čipkastih haljah, ki naj bi jih nosili tudi s kavbojkami, a pri meni do te izvedbe, ne pride nikoli, malo zaradi lenobe, malo zaradi tega, ker ta super seksi nota zahteva super seksi dan, ne preživet ravno v službi ali pred računalnikom. In zdaj sem se spomnila, da imajo morda tudi ti predali svoj pomen, ker so polni kosov, ki stojijo, ujeti v času, neuporabni, ne več ljubljeni, pozabljeni. Čas je, da se jih znebim.

Ko sem bila mlada, sem vedno nosila tanga hlačke. V obdobju gimnazije je bila tista, ki jih ni nosila, označena za čudakinjo. Zanimivo, kako se te stvari spremenijo, glede na to, da so zdaj v modi hlače do popka v slogu naših babic ali pa brief model, ki bi ga lahko oblekel moški. O tangicah ne duha ne sluha. Samo pomislim nanje in me že nekaj moti ter začnem čudno hoditi, trend je očitno pase. Med pospravljanjem mi postane zelo jasno, kako sem rutinska, ker iz predalov vedno povlečem ene in iste stvari, tiste bombažne hlačke, nedrček brez naramnic, nekaj črnega perila, veliko udobnosti in da, tudi čipke, a vsekakor ne dovolj. Počasi mi postaja kristalno jasen tudi psihološki trenutek nakupovanja perila, ko se v trgovini preleviš v seksi mačko, nabaviš tisti body, ki je poln trakov in izgleda kot sadomazo izdelek, na koncu pa bo ležal v predalu pozabljen in žalosten skupaj z ostalimi. Zakaj? Morda zato, ker imamo tu in tam rade tudi kakšno drugo vlogo, da smo drugačne, oziroma drugačne za druge in deloma tudi zase, zaigramo nego vlogo, ki nam je tuja in bolj kot ne tipamo, ali ji bomo kos. Ko nam uspe, pa se vrnemo v staro stanje in smo ponovno me. 

Med napakami, ki jih naredijo ženske, je tudi ta, da ne posvetijo dovolj pozornosti perilu. Oblečejo tisto, kar prvo pride pod roke in se ne menijo za svet, ki je pod obleko. Na smučanju sem imela bombažne hlače zato, ker so pod smučarskimi hlačami najbolj udobne. In ko sem se v kopalnici slekla ter zlezla pod tuš, mi je šlo na jok. Pod vrelo vodo sem razmišljala, zakaj le imam šest predalov s perilom, da te kap in potem vzamem nekaj tako neprivlačnega, kot so bele hlačke, povrh vsega brez čipke. Ok, saj niso bile ravno za v smeti, a tudi ne za v okvir in potem na steno. In kot ne bi bilo dovolj, sem nabavila bombažen body, v roza barvi, balkanskega proizvajalca, ki ga v trgovini seveda nisem pomerila zato, ker sem pozimi prelena in sem bila prepričana, da bo top. Izkazalo se je, da je bila small številka predolga za pol metra in sem ga imela do kolen, kot Bridget Jones, pa še pletel se je z volnenimi “žabami”, ki so celotni podobi postavile piko na i.

Na koncu sem se odločila, da vse skupaj spremenim v smešno avanturo, ki se, upam da, ne bo ponovila. Malo mi je dalo misliti tudi o tem, da v kolikor bom šla čez deset let smučat, bom najbrž vzela volnene hlačke in kompresijske nogavice za žile, povrh vsega pa še pletene dokolenke v rumeni barvi. In takrat bom tudi rezervirala sobo brez ogledal, kot v horor filmih, ko jih ni zato, ker je glavni junak pošast, ki se ne sme videti. Eh, ne bom daleč od tega! In Anna dello Russo bi vsekakor pripomnila, da če je modno, potem ni udobno in ona že ve, o čem govori. Tako da, drage moje, pospravila sem stare stvari, tiste z etiketo, tiste, ki niso ravno za pohvalit in tudi ta roza body je šel v zaboj za reciklažo, v upanju, da bo našel novo lastnico s tako noro dolgim trupom, da se ji bo prilegal v nulo. Sicer bi morala meriti dva metra dvajset, a to je druga zgodba.  

Mislim, da bi morala obiskati psihiatra, ker je v meni preveč različnih žensk in medtem ko to pišem, se spomnim na film Split, ki mi je bil mimogrede zelo všeč, in morda opisuje stvari, ki se dogajajo v vsakemu izmed nas. Če bom torej začela hoditi po stropu in loviti tiste, ki mi niso najbolj simpatični, prosim, da se ne čudite, se zgodi. In kdo ve, morda bom to naredila v kosu novega perila.