Tu in tam je dobro, če ti kdo pokaže pot

Zima je tisti čas, ki te zna močno objeti, ti ponuja boljšo hrano, roko prijatelja in pogovor ob ognju. Zima je tisti čas, ko smo lahko doma in ne delamo nič posebnega, morda le pletemo misli, kot bi bile rdeč pulover z vzorci, ki ga je včasih pletla babica. Sprašujem se, če sneg obožuje polja in drevesa, pa jih zato tako nežno poljublja. Ali jim zna celo šepetati zgodbe za lahko noč, da lahko mirno zaspijo do pomladi, ko se bo vse skupaj znova prebudilo. Belina me nežno poboža po duši. Vzame mi besedo in pusti v popolni tišini. Sklonim glavo, ker ni nič dodati, vse je na svojem mestu, lahkotno in nežno kot poljub otroka, ki te samo oplazi. In če so poletni prijatelji tisti, ki ostajajo le sezono, so zimski prijatelji tisti, ki ostanejo za vekomaj. 

Prebrala sem tisto knjigo do konca. Čakala me je od poletja, nekje v Miamiju sem jo vzela v roke in spustila takrat, ko so se ponovno začele obveznosti. In vedno sem čakala na svojih deset minut zato, da bi jo ponovno vzela, a kaj ko stvari za dušo kar zdrsnejo v ozadje in nas prevzamejo druge, običajno ne za nas, temveč za tiste, ki so del našega življenja. Priti do zadnje strani mi je podarilo občutek, da lahko postavim stvari na svoje mesto, da lahko nadaljujem tam, kjer sem končala, da imam življenje v svojih rokah in je ta knjiga v resnici le simbol nečesa globljega, ki mi govori, naj ujamem trenutke tam, kjer jih najdem, ker se ne bodo vrnili. Iz istega razloga sem zvečer vzela uteži in ponovno postavila na noge rutino, ki mi je vedno podarjala srečo, a sem jo v zadnjem letu zanemarila zato, ker nekaj časa lahko živiš od obresti, za vekomaj pa ne gre. In tudi tisti zvezek hvaležnosti, ki je leta in leta ležal v predalu, je zdaj na nočni omarici, že poln zapiskov, jaz pa sledim navodilom, ker tu in tam je dobro, če ti kdo pokaže pot.

V hribih so bile zvezde neverjetno lesketajoče. Kot bi bile nižje na nebu, če bi dobro stegnila roko, bi še kakšno dala v žep, a potem sem pomislila, da so tam za vse in ne bi bilo fer do sveta, da bi vzela le zase kaj tako lepega. In te iste zvezde so bile včasih v mojih očeh, dokler mi jih niso odvzeli, nihče ni vprašal, so samo šle, kot dokaz, da če je življenje samoumevno, ostale stvari niso, in eno je živeti, drugo je obstajati. Razliko sem zaznala takrat, ko sem globoko pogledala vase in našla praznino, ki je nisem znala zapolniti. Nisem znala najti stvari, ki bi vanjo sodile, me naredile srečno, ponovno zadovoljno, pa tudi tiho, slepo, noro, pogumno in še kaj bi se našlo. Kot bi bila na robu čudovitega travnika, ki je poln vsega, poln bogastva, oblek, nakita, čevljev, poln lepega, a le do roba. Na drugi strani tema. Če sem obrnjena in ji kažem hrbet, je ne vidim, a dobro vem, da je tam. Čutim njen vonj, njen hlad, čutim občutek globoke praznine in tisti glas, ki me opozarja, da bom morala ukrepati, ker postaja vse večja. In potem se nekega dne zbudiš, morda imaš samo malo več poguma ali je pač takšen dan, ko je stvari potrebno pospraviti, in se tega lotiš. Začneš. Kot pri garderobni omari, ko bi se na začetku najraje kar zjokal, ker je polna vsega, a potem se kar vržeš in ugotoviš, da gre, je izvedljivo in se osredotočiš na cilj. Čiščenje.

Zima je takšen čas. Diši po lesu in stvareh, ki sežejo globlje od tistih, ki nas pobožajo poleti. Sežejo do dna duše in se tam usidrajo, postanejo del nas in potem ne odidejo. Zato te dni skrbno izbiram besede, občutke, ljudi, da bi napolnila tisto praznino pametno in tankočutno, da bi tema zagledala luč in da bi tam pustila iskrice za takrat, ko bo v kaminu manj lesa, v meni pa še vedno želja po čarobnosti brezhibnega trenutka.