Preprosto imaš ali nimaš

Nekoč mi je vesolje zaupalo, da mi bo naklonilo veliko več od tega, kar sem izgubila. Da bo v moje življenje pripeljalo drugačne ljudi in otroka, ki mi bo pokazal pot. Povedalo mi je, da imamo vsi svoje poslanstvo in je zatorej toliko različnih poti, zato je včasih prav normalno, če se ne prekrižajo. In povedalo mi je, da sem preveč navezana na materialne stvari, ki pa niso tako otipljive, kot si mislim in niso tako večne, kot so v moji glavi. Gre le za percepcijo stabilnosti in sigurnosti, brez katere imamo občutek, da tavamo v temi ali se dvignemo v zrak, kot baloni s helijem, občutek pa je približno enak. Da spustiš, se preveč ne navežeš, da dovoliš novemu, da pride do tebe in te seveda zadane s tistim neponovljivim občutkom presenečenja in čarobnosti, je tudi stvar zrelosti. In čustvene inteligence.

Ko sem nekoč delala intervju s kultnim kirurgom dr. Planinškom, mi je na pol v šali povedal, da v možganih obstaja center za lepoto. Imamo ga vsi, a pri nekaterih je poškodovan, zato je ne zaznajo. Zdelo se mi je fascinantno, kako je to v resnici celo mogoče: podobno kot barvna slepota, se pač zgodi, a to še ne pomeni, da je svet okoli tebe črno bel. In razmišljala sem, da je prav možno, da imamo v možganih podoben center za čustveno inteligenco, ki ga torej imamo vsi, a je pri nekaterih poškodovan. Ne bom razglabljala o tem, če se je poškodoval med odraščanjem ali čisto na začetku, ko je bil svet do majhnega otroka preveč hladen in nezainteresiran, ali morda kasneje, ko se je zgodila kakšna travma, ali je celo tako, da ni nikoli deloval. Dejstvo je, da tega nimamo vsi. Podobna struktura možganov torej, podobni ljudje, a v resnici vsi popolnoma različni in hkrati edinstveni, v dobrem in v slabem.

Začela sem šteti svoje darove in ne težav ali izgubljenih bitk. Naredila sem seznam, zelo enostaven: na eni strani vse pluse in lepe svari, na drugi strani tiste, ki so zame minusi in so me tudi prizadele. Ugotovila sem, da je bil prvi seznam izredno dolg, drugi pa se je hitro končal. Zato sem pomislila, da nimam nobene pravice tarnati in še manj biti slabe volje, če ne že nesrečna, zato, ker se stvari ne izidejo vedno po planu. Kot sem že mnogokrat zapisala, je najpomembneje to, da ne postanemo ujetniki preteklosti, ker je preteklost le lekcija, ne pa dokončna sodba. In konec koncev je le naša, zato je kar dobro, da si zapremo usta takrat, ko nas piči želja, da sodimo o stvareh, ki jih ne bomo nikoli poznali. Sodbe torej. Pravkar sem zaključila z branjem čudovite knjige, ki me je čakala od poletja in vam jo toplo priporočam, The Universe has your back, avtorice Gabrielle Bernstein. Zdaj čakam njeno novo, na temo, kako je pomembno ne obsojati in kako bi bil svet lepši, če tega ne bi počeli. Za vse slabo, kar storim, imam vedno opravičilo: sem le človek. A če je ta tehnika odlično delovala pri tridesetih, zdaj prekleto manj, morda tudi zato, ker globlje sprejemam posledice in bolje razumem odločitve, pa tudi zato, ker sem akutni opazovalec sveta in sem se naučila biti tiho takrat, ko vsi vse vedo, a kot bi rekel Jezus: Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha.

Nekateri ljudje so stare duše in moramo jih sprejeti za to, kar so. Stara duša bo poznala pot, četudi po njej še ni hodila. In vam bo brez besed pomagala zato, ker je to njeno poslanstvo. Potrebovala bo tišino in čas zase zato, ker zna biti svet utrujajoč in marsikdaj je tako, da sebe najdeš takrat, ko najmanj pričakuješ. V tišini svojega doma, na vrhu zasneženega hriba ali tik zatem, ko je bosa noga pobožala vroč pesek. Tega se ne da naučiti. Preprosto imaš ali nimaš.