Lucyland: Od smeha do solz

Definicija prijateljstva pravi, da je to čustveni odnos med dvema osebama, ki nista v partnerskem razmerju, a sta si zelo blizu. Z mislijo na to se sprehajam ob morju in potihoma opazujem ljudi okoli sebe. Najstnici se hihitata ob delanju selfijev, ženska družba na desni se “martinčka” na sončku, medtem ko so klopce zasedene s skupinami simpatičnih upokojencev, ki razpredajo o življenju, medtem ko jim iz košare kuka sveže kupljena zelenjava z bližnje tržnice.  In kaj od tega pravzaprav je prijateljstvo? V kolikor vprašate mene, gre pri tem v resnici za posebno energijo med osebama, ki sta se v tem norem svetu uspeli najti, si dali priložnost ter med seboj spletli nekaj nevidnega, neopisljivega, nekaj, za kar ni recepta in česar se ne moremo priučiti. To so drugačne valovne dolžine, tako močne in glasne, kot bi jih priklicali naravnost iz vesolja. So zelo redke, a vendar prav zato tako zelo dragocene. Prijatelj ni vsak, s katerim deliš zanimanja in hobije, okus ali enako razmišljanje, temveč je to oseba, ki te ima priložnost spoznati v vseh okoliščinah, v vseh podobah in stanjih ter te vzljubi prav takšnega, kakršen si. In seveda obratno.

Zagotovo ste že slišali tisto tolažbo “daleč od oči, daleč od srca”? In če to morda drži za ljubezen med partnerjema, pa to zagotovo ne velja za prijateljsko ljubezen, vsaj ne za tisto pravo, pristno. V mojem svetu bi lahko te osebe preštela na prste ene roke, a vem, da prav tistih nekaj ne izpustim za nobeno ceno. Odkar sem se pred leti odselila na drugi konec Slovenije, se vidimo bolj poredko, pa tudi telefon ne pregoreva od neskončnih pogovorov, vsaj vsak dan ne. A vendar vsak naš ponovni stik deluje, kot da nismo zamudile niti sekunde skupne poti. Še vedno nas nasmejejo enake stvari, še vedno si zaupamo tudi najbolj skrite misli in še vedno stopimo skupaj, ko potrebujemo ena drugo. V čast si štejem, da sem okoli sebe uspela zbrati peščico oseb, na katere vem, da se lahko zanesem kadarkoli, osebe, ki jasno in glasno pokažejo, da pogrešajo mojo družbo in nenazadnje ženske, v družbi katerih bom uživala tudi, ko bodo naše glave že povsem sive, obraz pa poln gub. Obožujem naše neumnosti iz preteklosti, od katerih se do solz nasmejimo še danes in razneži me spoznanje, da takšne trenutke še vedno ustvarjamo. Prav zato cenim, da si, kljub odraščanju, ostajamo tako zelo podobne – zrele osebe z veliko zrelejšim razmišljanjem, vsaka s svojimi vsakdanjimi obveznostmi in skrbmi, a vendar s kančkom otroškega v sebi, da življenje  ni vedno tako zelo resno.

Pristno prijateljstvo s seboj prinaša dobro in slabo, nasmejane trenutke in prejokane večere, stisk roke in objem, ko se niti sami ne zavedamo, da ga potrebujemo, razumen posluh, ko nam je težko, in srčni nasmeh ali nagajiv pomežik, ko smo srečni. Hvaležna sem za ljudi, s katerimi mi včasih ni treba spregovoriti niti besede, saj v hipu vemo, o čem razmišljamo. Hvaležna pa sem tudi za iskrenost, ki jo je dandanes še kako težko najti. Pravi prijatelj ti namreč zna nastaviti tudi ogledalo, pa čeprav se morda še tako upiraš temu, da bi se vanj dodobra zazrl, najbrž tudi zato, ker ti ni vedno všeč vse, kar v njem opaziš. Ob sebi imam ljudi, ki me včasih znajo ustaviti z besedami “No, tokrat pač nimaš prav” ali pa “Tukaj se pa motiš“, torej ljudi, ki me poznajo tako dobro, da mi znajo odstreti tančico, ki razkrije meni včasih nezavedne stvari. Ne zamerim, temveč sprejmem, prežvečim in pospravim za izboljšave in popravke, za pazljivost in pozornost. Ker vem, da prihaja od srca in hkrati vem, da od mene pričakujejo enako.

Z besedo prijatelj zato ne gre razmetavati, pa čeprav današnji mediji in še bolj socialna omrežja tako z lahkoto nadenejo pojem BFF. Prijatelj namreč ni vsak, s katerim smo morda prebili nekaj zadnjih mesecev ali zabavnih trenutkov, temveč je to oseba, ki si je ta naziv zaslužila skozi čas.

Obiščite me tudi na www.lucyland.online