Nekdo, nekje, je ustvarjen le za nas, za vedno

Kaj ko bi se samozavestno odločile, da bomo letošnje leto posvetile le ljubezni do sebe? In kaj ko bi počasi začele verjeti, da ni nujno biti vedno pogumna, ker se lepota skriva tudi v zlomljenem srcu in situacijah, ki jih nismo popolnoma prebrodile. Kaj ko bi letos začele pripovedovati čudovito zgodbo o življenju, ki ga želimo živeti in tako podale vesolju jasno sporočilo o tem, kam želimo iti? In vmes ne bi niti za trenutek podvomile, da se ne bo uresničilo, ker se bo, in to v trenutku, ko bomo vse spustile in preprosto verjele. Notranji mir je nova vrsta uspeha, zdravo življenje je novi lifestyle, pozitivni ljudje so naša nova družina in ljubezen je naša nove religija. Ste z mano?

Obožujem vse, kar imam, in najbrž imam tudi zato vse, kar potrebujem. Ni mi težko iti v službo, ni mi naporno pisati, ni mi odveč hoditi na sestanke, še najmanj voditi oddaje, prireditve, kongrese in tudi stvari, ki nimajo nobene povezave z mojim svetom, a so v mojih očeh vsakič znova izziv. Ali to pomeni, da sem imela v življenju veliko sreče? Najbrž da. Ali pomeni, da mi je bilo veliko danega? Vsekakor, a v ozadju sem bila vedno jaz in samo jaz tista, ki je poskrbela, zavestno ali podzavestno, da se je kolo sreče vrtelo v pravo smer. Doživela sem veliko razočaranj, tako kot ve, in morda me je še najbolj razočaralo prijateljstvo, sploh žensko, ker se nikoli ne izkaže za to, kar bi moralo biti: del skupnega ciklusa, v katerem ima vsaka izmed nas svojo vlogo, skupna vloga pa je, saj veste, da si popravljamo krone. Morda pa je nekaj resnice v tem, da prav vsaka krone ne bo nosila, ker potem bi bilo preveč kraljic, kar se sicer zelo tepe z mojo filozofijo, ki pravi, da je dovolj prostora za vse. A kdo ve, kaj nam je zakuhalo vesolje, vsekakor nismo vedno kos situacijam, ki jih moramo prebroditi, in način, kako se jih lotimo, pove veliko o tem, kdo smo.

V letu 2019 si želim preživeti čim več časa z ljudmi, ki so sposobni iz mene izvleči najbolje, ne pa največ stresa. Takih je sicer veliko, a tudi stresa je na pretek in moja misija je, da ga počasi, a vztrajno odklanjam, niti ne tako, da se stresnim situacijam izognem, prej tako, da se nanje ne odzovem s stresom. “Štej do deset”, bi mi rekla mama, a včasih štejem do 100 in je še vedno premalo, najbrž tudi zato, ker doma meljem še dneve in mesece in potem se končno zgodi, da prinese novo jutro tudi nove misli in je staro pozabljeno, potisnjeno v kot in samo del preteklosti. Tiste preteklosti, ki nas ne definira, tega ne pozabite, je pa zelo pomembno, da jo sprejmemo kot del sebe in potem gremo naprej. Vedno boljši, vedno modrejši. V mislih imam gosenico, saj se takrat, ko je že prepričana, da je z njenim življenjem konec, spremeni v metulja. In najbrž je tako, da vsem zapre usta.

V 2019 bom torej metulj. In imam svojo pot in ta pot pravi, da žalost ne bo prišla do mojega srca, težave se ne bodo dotaknile mojih ramen, ni konflikta, ki bi okužil moje oči. Moja duša bo polna blagoslovov, miru in veselja. Pogovarjala sem se prijateljico o tem, da smo vse duše povezane in v kolikor se na zemlji družimo, je najbrž tako, da smo imele tudi v prejšnjem življenju nekaj skupnega. In četudi gredo poti, sploh ljubezenske, lahko narazen, ne smemo nikoli obupati, kajti všeč mi je zamisel, da je nekdo, nekje ustvarjen le za nas, za vedno. In jasno je, da nikoli ni prepozno za nove začetke in veste, kaj? Morda ste opazile, da je najboljša stvar slabih časov v življenju ta, da zaznaš prave odtenke pri ljudeh, ki te obkrožajo. Razumela sem, da je včasih največja avantura le pravi pogovor in še najbolje je, če gre za pogovor, ki ti omogoča, da gledaš na svet z drugačnimi očmi.

Februarja sem si končno nadela očala. Tista za vid. In spregledala sem mnogo stvari pri ljudeh, ki so ali so bili del mojega sveta. Največje darilo, ki ga bom sama sebi poklonila, pa je prepričanje, da je pravi akt ljubezni tisti, ko sebi dovoliš spustiti preprosto vse. In znova začeti.