Kar mi ni bilo všeč, je postalo moja vrlina

Te dni berem knjigo za najstnike in je polna odličnih nasvetov, ki pa se mi niti ne zdijo tako zelo za najstnike, prej bi rekla, da vse, sploh za ženske. Berem o tem, kako je v določenem obdobju življenja vse popačeno, kako je težko odrasti in živeti na meji med tem, kar smo in kar želimo biti. Dekleta so tukaj sploh na udaru, vedno pomislim, kaj bo z mojo Sofio ter ali bom temu kos, saj si lahko le mislim, kaj vse me čaka. In potem sem se vrnila nazaj v preteklost ter videla Lorello pri 11, 12, 13 letih in tudi kasneje, videla sem svojo krhkost in razmišljala o stvareh, ki so bile moje šibke točke in so se potem spremenile. Ali sem se morda spremenila samo jaz.

Grda stopala

Za to je deloma krvi moj brat, ki mi je enkrat nonšalantno rekel, da imam res grda stopala in zato ne bom nikoli nosila odprtih sandalov. Posledično sem bila v supergah tudi, ko je bilo zunaj 35 stopinj, in čeprav sem oboževala odprte, nizke sandale, jih ne bi obula za nič na svetu. Potem sva šla s prijateljem Rafaelom v Trst in sem zagledala čudovite usnjene japonke z oranžnimi kamni. Bile so tako lesketajoče, da prav nisem želela stran in mi je Rafi rekel: ne razumem, zakaj jih ne kupiš, pomeri jih in jih potem vzemi. In res sva se odpravila v trgovino, kjer sem z največjo mero nerodnosti in sramu slekla bombažno nogavico in pomerila sandale. Bili so zelo lepi, moja noga pa je bila v mojih očeh deformirana in grozno bela. Pa vendar … vzela sem jih. Iz trgovine sem odšla s prvimi odprtimi sandali in novo mero samozavesti. Od takrat sandalov nisem več sezula, v njih bi bila vedno, tudi pozimi.

Mozolji

Pizza style. Veste, o čem govorim? Včasih sem mislila, da jih imam največ na svetu in ko se mi je zdelo, da jih na obrazu ni ogromno, sem kmalu ugotovila, da so se selili na hrbet. Ko imaš mozolje, je nekako tako, kot bi ti nadeli grdo masko in se ti zdi, da sploh nisi za v svet, ker vsak bulji v njih. Nikoli ne bom pozabila besed splošnega zdravnika, ko sem nekoč šla na pregled zaradi prehlada in vročine. Stopila sem v ordinacijo in je na ves glas rekel: kaj pa je bilo z obrazom? Najraje bi ga z lopato udarila po zobeh, a tako pač je, ko ima človek senzibilnost mrtvega dinozavra. Mozolji so se umirili le s hormonskimi tabletami, a pravo mero samozavesti mi je podarila prva ljubezen, ki ni gledala mozoljev, verjamem, da jih ni sploh videla. Videla je le mene.

Nisem marala gneče

Tega ne maram še danes. Če me želite spraviti v kot, je potem najbolje, da me povabite v najbolj aktualno restavracijo v Ljubljani. Zlezla bom pod mizo in tam tudi ostala. Kar je zanimivo, je, da se nimam za introvertirano osebo, daleč od tega, a soočanje s svetom mi ni bilo nikoli preveč pri srcu. Pred kamero grem z lahkoto, na oder tudi, v lokal pa raje ne. V diskoteki sem bila dvakrat, prav tako s prvo ljubeznijo, ki je hitro ugotovil, da nekaj ni ok in zato me tja ni več peljal. Zdelo se mi je, da sem malo čudna, kasneje sem ugotovila, da nisem bila edina. Morda je šlo le zato, da nisem marala površnih odnosov med eno in drugo pesmijo, raje sem videla, da smo se s prijatelji kam usedli in normalno pogovarjali. A pri 16. tega običajno ne počenjaš in bolj ko je hrupno ter zakajeno, boljše je.

Kaj pa dekolte?

Kakšen dekolte? Sošolke so bile super razvite in napredne, jaz pa nisem bila za nikamor. Povrh vsega sem se postrigla na kratko in bila kot fantek. Veste, kaj je najbolj smešno? Doživela sem velik dekolte v nosečnosti in neko jutro je pozvonil poštar s paketom, jaz pa sem letela k njemu, da ga prevzamem. Imela sem majico z V izrezom in poštenim balkonom. Prvič je stal pred mano moški, ki me ni niti za sekundo pogledal v oči, mi potisnil tisto škatlo v naročje in kar buljil naprej. Bilo mi je smešno, potem že malo nelagodno in pomislila sem, da je kar bolje imeti majhne, tudi zato, da jih stlačim v vse obleke, ki jih imam v omari. Kar se mi je pri 16 zdelo nepravično in že skoraj napaka, je danes zame nekaj zelo “mojega” in zelo “skladnega” z mojim telesom.

Skrepani lasje

Saj veste, ne ravni, ne skodrani, ne svetli, ne temni, kot koprska podgana, bi pripomnila prijateljica. Seveda se zdaj smejiva na ta račun, a takrat ni bilo tako smešno. Ker ni bilo likalnikov, drage moje, bila je le kisla trajna, ki ti je skurila glavo, blond barva, ki je bila v resnici oranžna ali črna, ki si jo imel do polovice čela. Katastrofa. In potem so prišle revije o modi, seveda italijanske, s Cindy, Claudio in Lindo ter njihovimi grivami … Saj ne da sem si želela biti kot one, bilo bi nemogoče, a imeti vsaj primerno glavo, to se mi je zdelo vsaj spodobno. Ko so likalniki za lase prispeli v Slovenijo, mislim, da sem bila prva, ki sem ga nabavila. In končno zaživela. Ne pretiravam, ne ravnam ali skodram vsak dan, a brez njega sem mrtva. Največji šok je bil, ko sem šla v New York in iz skrivnostnega razloga likalnk ni deloval, oziroma je deloval samo takrat, ko ga je nekdo drug držal v vtičnici pod določenim kotom. Tako sva s partnerjem preživela vsak dan eno uro pred ogledalom, ker sem jaz likala, on pa je držal vtičnico.

O službi, karieri in uspehu

Nedolgo tega je prišla Sofia iz šole in me vprašala: “Mami, kaj ti si slavna?” Spravila me je v smeh, ker sem zanjo seveda le mama in tako je tudi prav. Zanjo je moja služba pač le služba, tako kot je za moje prijatelje in tiste, ki me dobro poznajo. Morda malo neobičajna, a še vedno le služba. Če mislite, da sem o delu na televiziji ter karieri razmišljala že prej, vedite, da nisem. Želela sem postati veterinarka, potem psihologinja, vmes sem dobesedno padla na TV in tam tudi ostala. A ker prihajam iz drugačnega okolja in smo doma vedno gledali italijansko ali ameriško televizijo, je zame pojem za uspeh nekaj povsem drugačnega, kar se v Sloveniji ne more zgoditi. Ker sem začela delati pri 16, mi je to nedvomno pomagalo prebroditi strahove in postala sem samostojna ter bolj samozavestna, po drugi strani pa mi je delo ukradlo obdobje pubertete in norenja, saj ga preprosto ni bilo.

Morda se boste vprašale, zakaj članek o tem in odgovor je slednji: razmišljam, koliko se je spremenilo in koliko od stare Lorelle je tudi ostalo. Razmišljam, kako je pravzaprav pomemben odziv okolja in staršev, prijateljev, tistih, ki nas imajo radi, zato, da se notranji Jaz razvije in postane močan. Verjamem, da ste se tudi same prepoznale v mojih tegobah, morda na drugačen način in prav tako verjamem, da ste danes močne ženske, ki stojite na svojih nogah. Včasih si prav rečem, da v kolikor smo prebrodile to divjo puberteto, potem bomo tudi vse ostalo.