Bilo je noro in kot običajno iz več razlogov, med katerimi je tudi vreme, ki nas je tokrat presenetilo z napačno napovedjo. Pred odhodom sem napreč videla, da bo cel teden 14 stopinj, na koncu jih je bilo nekje med minus dve in osemnajst, kar pomeni, da bi morala s seboj imeti celo omaro, da bi bila primerno oblečena, a pustimo zdaj to zgodbo. Pretaporter v Milanu je vedno intenzivna izkušnja, ki te še kako postavi na realna tla. Kot sem že mnogokrat napisala ima Slovenija zelo majhen trg, ki je na svetovni ravni nepomemben, a jaz vztrajam, ker je moja ljubezen do mode in estetike krepko večja kot je trg sam in zdi se mi, da vsaj malo uspem razvedriti vaša življenja. Mojega pa ogromno.
Kolekcije za zimo 2020 so bile še vedno zelo barvite in skoraj nadaljevanje te zime, ki nas počasi zapušča. Žamet, usnje, rjava in bež barva hkrati, potem rdeča, oranžna, turkizna, bela in še vsi odtenki mavrice. Midi dolžine, širše hlače, izredno lepi plašči, karo vzorec, angleški bonton, ki ne bo nikoli iz mode. Všeč mi je zato, ker diši po eleganci in četudi gre za športen outfit, je vedno tako, da mu dizajner doda nekaj bolj svečanega. So bile seveda tudi izjeme, a jih preprosto spregledam, saj ko zagledam kreacije Blumarine, Genny, Luisa Beccaria, Aigner, se mi preprosto začne mešati in takrat tudi razumem, kako globoko sem vpletena v svet mode, ki mi je bil položen v zibelko.
V Milanu se počutim doma in že danes noro pogrešam tiste bele palače, Duomo, vrvež v centru, restavracije in lokale z najboljšo kavo na svetu. Pa tudi IT dekleta, ki so tako lepa in brezhibna in si vsakič znova mislim, da je dejansko prav, da so tako uspešna. Od Olivie Palermo do Leonie Hanne, ki na ulici jemlje dih zato, ker je še lepša od manekenk na pisti in ne le to, ima odličen stil, ki ga ne moreš spregledati. Ok, morda je vse skupaj površno, ampak v tej lepoti je čar brezhibnosti, dejstvo, da je vse na svojem mestu in moda to tudi zahteva, saj napak ne oprošča in te pravzaprav zelo hitro kaznuje. Edino, kar moram dodati, je, da je revij veliko manj in s težkim srcem opažam, da so kultne znamke že skoraj blizu propada, saj prodaje že skoraj ni več. Trussardi, Les Copains, Blugirl in še kakšna bi se našla, da ne omenjam dejstva, kako smo včasih delali še druge, kot so Rocco Barocco, Alessandro dell’Acqua, La Perla, Coveri, John Richmond, Paola Frani, Love Sex Money, Lorenzo Riva, Just Cavalli in vse so puf, kar izginile. Velikani zdržijo, a moda ni sestavljena samo iz Prade in Guccija, tukaj so tudi drugi, ki poskrbijo zato, da guruji še bolj blestijo in si jih še bolj želiš.
V uradnem koledarju italijanske modne zbornice je vse več Kitajcev in Japoncev. Razlog je v tem, da napolnijo luknje, ki jih pustijo italijanski oblikovalci, tisti, ki izumrejo, se po poti zgubijo ali tragično bankrotirajo. In v vsej tej zmedi imam občutek, da Italijani le pasivno gledajo, kar mi ni všeč, ker se resnično sprašujem, kam bo vse skupaj šlo in ali bom lahko čez deset let še vedno hodila v Milano ali bo morda celo tako, da bova skupaj s Sofio spakirali za Pariz.
