Dragocena življenjska lekcija moje Beatrice

Zanimivo, kako se zna življenje obrniti na glavo. In zanimivo, kako lahko postane ženska, kot sem jaz, velika ljubiteljica mačk, lastnica najbolj boemskega psa v Evropi, ki ne posluša, ga ne zanima, ima svojo voljo, svojstven značaj in se požvižga na bonton. Pa vendar. Beatrice je prišla k nam zato, ker si jo je Sofia zelo želela. Po smrti mačka Tommasa je bila pri meni praznina, ne le v stanovanju, temveč tudi v srcu in rekla sem si, da bom dolgo okrevala, da moram pospraviti misli in dopustiti Tommasu, da postane angel, celiti rane v duši in potem, kdo ve, morda nekoč, si bom omislila drugega muca. A v vsej tej zgodbi nisem računala na vztrajnost hčerke, na njene lepe oči in nežen nasmeh, na toplo ročico in besede, ki jih je ponavljala vsak dan: jaz bi imela kužka. Tako je šla mami po mladiča, oziroma sem ga šla samo pogledat in izbrala sem belega Bichon Friseja, ker so mi povedali, da bo ostal majhen, je nezahteven in primeren za stanovanje. A na dan nakupa me je zagledala Beatrice. Sicer je takrat še imela drugo ime, a kar želim povedati, je, da se je zakadila vame, jaz sem jo vzela v naročje in tam je zaspala. In tako se je začela ljubezen.

Beatrice je od takrat postala prava punca, psi pasme Lhasa Apso niso tako nedolžno majhni in tudi ne tako nezahtevni, kot mi je povedala njena prejšnja lastnica. Pozabila je omeniti, da ima zelo poseben karakter, da prav ne posluša, je v srcu divja, a kljub temu smo se zaljubili vanjo in je hitro postala članica družine. Všeč mi je, ker je odlična opazovalka in podobno kot Tommaso zazna moje počutje, a medtem ko je bil muc bolj tih in sramežljiv, je Bea toliko bolj pogumna in zgovorna ter od mene zahteva, da zlezem iz svojega kokona in se preprosto ne dam. In všeč mi je, ker nikoli ne obsoja, pravzaprav ima svoje mnenje, a ga ne pove, če je ne vprašam, ni samotarka in najraje vidi, če lahko spi na mojih nogah, kar počez, ker je tako bolj udobno. Na začetku se nisem mogla navaditi na vonj, ker mački resnično dišijo, sploh če so doma, ta gospodična pa je bila pravi zaklad smeti in ježkov, dokler je nisem, proti frizerski volji, postrigla in je zdaj veliko bolje. Ok, ne diši po mehčalcu kot je Tom, ampak me njen vonj več ne moti, pravzaprav me pomirja, ker jo še bolj čutim za svojo. Pardon, našo.

Beatrice se ne pusti motiti

Ima svoje življenje, ki je zelo povezano z nami, a hkrati samostojno. Ima svojo pot in se ne pusti motiti zato, ker zahteva svoje prostore in tudi nam omogoča, da imamo mir. Všeč mi je ta njen značaj, ker zna poskrbeti zase, a hkrati nas ne bi nikoli ranila. Ker ti da vedeti, kaj si želi, po drugi strani pa ne pričakuje, zato potem ni razočarana. Je modra v svoji mladosti in budno spremlja vse, kar se dogaja okoli nje.

Beatrice posluša

Vedno. Ima napeta ušesa in vse ve. Najbrž pozna soseda po koraku in prisluškuje pogovorom na stopnišču. Predvsem pa posluša mene. Zazna telefonske klice, ki mi niso najbolj pri srcu, zazna Sofio takrat, ko ni najboljše volje in všeč ji je postelja zvečer zato, ker je vse umirjeno in tam še bolje sliši, tudi utrip srca, ko se uleže čez tebe. In Beatrice me pogleda direkt v oči, ker ve, razume in deli z mano stvari, ki drugim niso najbolj jasne.

Beatrice je neskončno strpna

Z vsemi, a predvsem s Sofio. Nisem še videla tako strpne živali, če ostane sama doma, ji že ni prav, a nikoli ne jamra, se uleže pod rožo in čaka. Ko je doma pri mojih starših, ima popolnoma drugačne obrede, prilagojene njima, ki sta pač starejša. In tudi tam strpno čaka na malo, ker preprosto ve, da bo prišla ponjo. Ta strpnost je vrlina, ki jo občudujem, ker zna gledati oblake in samo čaka, da minejo in si najbrž tudi misli, da vse stvari prej ali slej minejo.

Beatrice ne obsoja

Beatrice ve, ko naredimo napako, pa vendar ne obsoja. Nikoli ne vrti z očmi zato, ker sem jo preveč počesala, nikoli ni jezna zato, ker jo Sofia vleče za tačko, nikoli ni zdolgočasena zato, ker zunaj dežuje in smo potem notri. Beatrice razume in četudi ne razume, si misli, da tako pač je in seveda je tako, kot nam je dano in nič drugače. Ko sem jo vzela, so mi obrazložili, da je Lhasa Apso pol kuža in pol muc, da je pes, ki ga imajo menihi v Tibetu za molitev, da ima v sebi nekaj mističnega in popolnoma zen. No, zdaj vem, za kaj gre.

Beatrice je dobila takšno ime zato, ker jo je Sofia tako začutila. Spremenila je naša življenja v neverjetno avanturo, ki je polna ljubkih trenutkov. Nikoli nisem razumela tistih, ki so rekli, da tako kot te kuža pozdravi, ko prideš domov, te ne nihče. Zdaj razumem. In tudi vem, da ni slajšega jezička in mehkejše dlake, ki bi mi tako popestrila dan.