Pravijo, da je številka 13 magična. Da prinaša srečo in v sebi nosi nekaj čarobnega. Verjamete? Imela sem jo na obesku na verižici, zdaj pa se mi zdi, da ne potrebujem posebne številke za to, da bi se počutila srečno. Kot sem vam omenila, vsak dan pišem dnevnik hvaležnosti in tako ustavljam trenutke, ki bi drugače zbežali, tudi tiste najbolj enostavne, kot so denimo jutro, polno sonca, dobro opravljen intervju ali odlična kava v kavarni, ki mi je všeč. Tega je veliko. Zdi se mi, da se z leti naučiš ujeti nevidno, začutiti nekonvencionalno in videti onkraj mavrice zato, ker si se končno prepričal, da nekaj obstaja. Nekaj zelo lepega. In tukaj so moja življenjska pravila, vsak teden drugačna zato, ker imam ogromno odtenkov in še sama raziskujem, kateri so tisti, ki me najbolj navdušujejo.
Plaščev ni nikoli dovolj
Ta zima je bila v znamenju novih plaščev, res sem jih nabavila veliko in jih še vedno gledam! Roza, moder, bel, s karo vzorcem in še kaj bi se našlo … Kako so lepi! Bolj kot kdajkoli prej se zavedam, da postavi plašček piko na i, zato je kar dobro, če imamo v omari več modelov in vzorcev, ker vedno pridejo prav. Manjka mi črn, zanimivo, kajne? Sicer to barvo nosimo prav malo, ampak prej ali slej pride tudi ta!
Zaupanje je lepa stvar, ni pa tako samoumevna
Pred kratkim sem razmišljala o tem, da sem zelo odprta oseba in hitro začutim bližino sogovornika, rada govorim o čustvih, izkušnjah, življenju, o tem, kje sem v tem trenutku, ter tudi poslušam, kje je drugi. Pa vendar … včasih so stvari slabo interpretirane ali je preprosto tako, da imaš občutek, da je treba mejo postaviti že prej. Kar mi ni všeč, sploh ne na področju prijateljstva. V sebi vem, da je zaupanje zelo dragoceno in vsak si ga žal ne zasluži.
Vedno si zaslužim oddih
Ker prav gotovo veliko delam in tu in tam si vzamem prost dan, ki ga najraje preživljam doma, na izletu, v družbi knjige, v dobri restavraciji ali na kavču pred dobrim filmom. Čas samo zame je še pomembnejši od same službe, ker takrat zbiram misli in postanem pogumnejša. In pri teh letih tudi vem, da se nimam za kaj počutiti krivo zato, ker sem do popoldneva v pižami ali zato, ker je v koritu še vedno posoda. To lahko pomeni le eno: da sem sebe postavila na prvo mesto. Juhu.
Imam prostor, ki je samo moj
In resnično ga imam. Ugotavljam, da je prostor samote in čistosti, ki je prepovedan drugim. Razlog je zelo preprost: tu in tam moram biti sama, s stvarmi, ki so samo moje, ker tako bolje delujem in postane življenje veliko bolj znosno. Običajno je ta prostor spalnica, kotiček pri oknu, z roza stolom in blazino s perjem; v predalu so knjige, zraven lesena omara z ročno narisanimi metulji, ki mi je posebej pri srcu, ker ima svojo zgodbo. In v teh majhnih stvareh najdem sebe, vsak dan znova.
Moda mora biti izziv, sicer je dolgočasna
Izziv je najti veselje v stvareh in kosih, ki jih že zelo dobro poznaš. Imam vedno nove stvari, a stare obožujem in z nakitom sem še posebej izbirčna, ampak zelo so mi všeč kosi, ki jih imam že celo zgodovino. Če bi bila površna bi se jih že zdavnaj naveličala, tako pa vidim v njihovi starosti in nepopolnosti nekaj zelo privlačnega. Moda je zame vsak dan izziv, ker od nje zahteva, da me spravi v dobro voljo. Zato kapo dol tej gospodični, ki na tako subtilen način poskrbi, da sem srečna.
Drage moje, čakam vas zvečer ob 20.00 z novo spletno oddajo o estetiki, Glitter z Lorello. In srčno upam, da boste neskončno uživale.
