Kuščarji, nekdanja urednica Vogue America Diane Vreeland in roman Gepard imajo nekaj skupnega, in sicer Manola Blahnika, slovitega oblikovalca ženskih čevljev s Kanarskih otokov. Vsaka modna poznavalka ali ljubiteljica serije Seks v mestu pozna njegove čevlje oziroma se hrepeneče ozira po njih. Njegove stvaritve in znamka so znani, njegova osebna zgodba pa nekoliko manj. Zato si lahko ogledate film o njegovem življenju z naslovom ‘The Boy Who Made Shoes for Lizards’ ali v prevodu ‘Manolo: Kralj čevljev’. Usojeno mu je bilo, da bo ustvarjal čevlje, čeprav si je njegov oče, ki je imel avstro-ogrske korenine, želel, da bi postal diplomat. Že kot otrok je na poljih in travnikih zagreto lovil različne živali in jim skušal natakniti oblačila. Kuščarjem je pripadla čast, da jim je obuval čeveljce, ki jih je naredil iz staniol papirčkov, v katere so bile zavite njegove najljubše karamele Cadbury’s.
Komaj dvajsetleten je odšel na študij umetnosti in scenografije, kar se je izkazalo kot polomija, po drugi strani pa dobrodošla poteza, saj je odkril svojo pravo pot. V 70. letih prejšnjega stoletja je odšel k Diani Vreeland v New York, s seboj je imel nekaj skic, bil je poln upanja, obenem pa trd od vznemirjenja. Ko si je Vreelandova ogledovala skice, je pri eni nenadoma obstala in vzkliknila: “Čevlji! Nanje se osredotoči.” Manolo jo je ubogal.
Zato ni naključje, da je poskrbel za obutev Marie Antoinette v istoimenskem filmu Sofie Coppola (ki je leta 2007 prejel oskarja za kostumografijo). Narisal in izdelal je 23 parov čevljev, kar je bila, kakor je priznal, zelo zahtevna naloga, toda rezultat je bil izjemen: zapeljivi in drzni čevlji pastelnih barv, razkošni, z zaponkami, pentljami in čipkami, ustvarjeni za dekadentno plemkinjo, ki se ne zmeni za dogajanje okrog sebe, za katero se je čas ustavil in ji dnevne ritme narekujejo nečimrnost, lenoba in razkošje.
Blahnik je snobovski, ekscentričen, predvsem pa romantičen in velik ljubitelj vrtov ter parkov, od koder vedno znova črpa navdih. Spominja se, da je bila roža prva stvar, ki se je je dotaknil kot otrok. Obožuje zlasti glicinijo in njen vonj. Obdarjen je z neizmerno domišljijo in priznava, da je srečen samo takrat, ko lahko sede k mizi in se zatopi v risanje.
