Morda je to vprašanje, ki ste si ga večkrat postavile in morda ste se hkrati vprašale, ali se lahko spremenite tudi ve. Mislim, da se s to težavo soočamo vsi in marsikdaj bi radi videli, da bi bili ljudje prijaznejši in modrejši, vendar je treba priznati, da bi bile lahko tudi naše reakcije na določene probleme drugačne. A vse skupaj zavijemo v celofan in preprosto rečemo: takšna sem! Razumem, vprašanje pa ostaja nespremenjeno: ali se lahko ljudje spremenijo? Družba nas vedno močno zaznamuje, ožigosa nas in potem imamo pečat, ki ga hočeš ali nočeš nosiš celo življenje. In ne le to. Tudi sami se označujemo in na zelo podoben način označujemo druge.
Denimo otroku povemo, še prezgodaj, da je slab ali dober poslušalec, miren ali nagajiv, dober z jeziki ali nesposoben v šoli, dober ali slab pri matematiki. Niti ne pomislimo, kakšno težo imajo pravzaprav te besede ter kako dolgo in globoko bodo vplivale na našega otroka, saj smo podobno šolo dali skozi tudi mi in ko postanemo odrasli, se nas te oznake, pečati ali kakorkoli že jih imenujemo, držijo kot klopi. Tako si lahko o sodelavki mislimo, da je lena, v sebi pa se odločimo, da ne bomo nikoli dobre kuharice in potem, saj veste, resnično ne bomo nikoli postale sposobne med lonci.
Vsa ta prepričanja temeljijo na zamisli, da se človek ne more spremeniti. In prav nedolgo nazaj so znanstveniki tudi mislili, da se možgani ne morejo spremeniti, torej smo, kar smo, sploh v zrelih letih. Prevladalo je prepričanje, da so odrasli možgani popolnoma oblikovani in nespremenljivi. Število povezav in nevronov je bilo ocenjeno kot končno. Vsaka ideja o spremembi možganov ali rasti je bila zavrnjena kot znanstvena fantastika. Toda nove raziskave kažejo, da to sploh ni res. Dejstvo je, da so možgani precej bolj prilagodljivi, kot so nekoč verjeli, da se odzivajo na spreminjajoča se okolja in situacije in se reorganizirajo skozi naše življenje.
Če se torej lahko možgani spremenijo, se lahko spremenimo tudi mi. Lahko se naučimo drugače odreagirati in začnemo kultivirati sposobnosti in razmišljanja, ki jih prej nismo imeli. To pomeni, da tista znamenita teorija “Takšna pač sem” ne drži. Če si “takšen”, torej kolerik, slab, siten, egocentrik, zloben, zavisten in še kaj bi se našlo, se lahko spremeniš. In, saj veste, najprej je ključnega pomena, da delamo na sebi in šele potem začnemo gledati, kakšni so pravzaprav drugi.
Če razumete, da ne živimo zaprti v jami ali ujeti v kamnu, razumete tudi, da lahko z lahkoto začnete obvladovati stres, razvijete nove interese, vzpostavljate nove povezave. Lahko postanete celo boljši partner ali prijatelj. In veste, kako si lahko še najbolje in najhitreje pomagate? Tako, da ne izjavite “Jaz nisem mojster kuhinje”, temveč “Jaz še nisem mojster kuhinje”. V besedici “še” je ogromna razlika in ta razlika se imenuje možnost. Drage moje, dragi moji, dajmo si v življenju možnost; možnost, da postanemo boljši, modrejši in srečnejši, ker je človek vedno produkt v razvoju, nikoli pa končni izdelek.
