Živim za trenutke, ki jih ne morem ubesediti. In za spremembe, ki jih ne morem nadzorovati. Za presenečenja, ki mesečno poskrbijo, da srce dela prevale in mi zarišejo tudi kakšno novo gubo na obrazu, a kaj ko gre za mojo zgodovino, zato daleč od tega, da bi me motilo. Pomlad je čas, ko se v nas prebujajo čustva, ki so v mrzli sezoni počivala, kot kosmata žival v svojem brlogu. Vmes imaš celo občutek, da jih ni več, a potem ugotoviš, da so preprosto del tebe in te zato ne bodo nikoli zapustila. “In tudi to bo minilo” mi je rekla včeraj Irina, ko sva se ponovno poglabljali v odnose, življenje in ljudi nasploh. Morda pa sva se najbolj poglabljali vase.
Pravijo, da bolečina obstaja zato, da nas drži zbujene. Zato si nadenemo masko teme, da bi v miru poiskali svetlobo. Vse je minljivo, tudi ta trenutek sreče ali nesreče, zato je kar dobro, če življenju dovolimo, da zaboli, potem nas objame, ljubi, poboža, pokaže pot in tudi rob prepada, nas porine čez in potem ponovno ujame, kar tako, v zraku, tik preden treščimo na trdna tla. Morda je le igra in mi smo akterji, morda obstajajo navidezne niti, ki se raztezajo do konca vesolja in jih nekdo, v najgloblji temi, ki je tu in tam osvetljena z bleščečimi zvezdami, premika. Zdaj desno, potem levo. Ponovi vajo, neštetokrat, dokler ne razumeš in se prepustiš, saj ti drugega niti ne preostane.
V zaobljubah je skrita moč. Moč, da se bo nekoč le zgodilo. V nas je imeti dovolj poguma in domišljije, da si predstavljamo, kako bi bilo, da se z jutrišnjim dnem, ki ga še ne poznamo, kar malo igramo in ga poskusimo oblikovati tako, kot bi nam bilo všeč. Upanje zna biti nevidno, a to še ne pomeni, da je izginilo. Lahko je v zraku, prav povsod okoli nas, lahko ga držimo v naročju in pestujemo, kot dojenčka, a se tega niti ne zavedamo. In morda zelo naglas molimo in smo potem jezni, ker se stvari ne zgodijo, a vmes tudi pozabimo, da v kolikor se ne zgodi, to še ne pomeni, da je ostala molitev neslišana. Še vedno verjamem, da jo nekdo zelo dobro pozna, ima pa tudi razloge, zakaj nam ne ustreže.
Včasih si tako zlomljen, da ne gre le za brazgotino, gre prav za razpoko, ki je ne boš več saniral. Kot porcelanasta vaza, ki pade in se zlomi, potem se noro trudiš, da bi jo ponovno sestavil in vedno manjka en kos, četudi zelo majhen, kot bi ti vesolje želelo povedati, da nikar ne smeš pozabiti, kako je vaza v resnici zlomljena in kako je tudi v nepopolnosti del popolnega. In morda je celo tako, da ti bo vaza sedaj postala še bolj všeč, ker ima v sebi več življenja in da, je preživela, tako kot tista moja divja vrtnica, ki so mi jo vrgli v koš zato, “ker je itak mrtva“, jaz pa sem v copatih tekla do zaboja in jo vzela nazaj k sebi, vedoč, da je nekje v njej še nekaj, posledično upanje, torej možnost. In vedno sem za, da podarimo sebi in drugim možnost, ker si jo zaslužimo. Tista vrtnica je še dolgo živela na mojem oknu, vmes je tudi cvetela in mi podarila majhne roza vrtnice. Ugasnila je mnogo let kasneje, pozimi, ker je prišla do konca svoje poti. S težkim srcem sem jo vrgla in čeprav so potem prišle nove rože, jo še zdaj vidim na okenski polici in se ji lahko le zahvalim za vse lepe trenutke, ki nam jih je podarila.
Včasih se prav sprašujem, ali je začutila vez med nama, ali je vedela, da sem ji z vsem srcem želela dati še eno možnost. In da je bila moja bojevnica, simbol nečesa, kar težko ubesedim, a mislim, da veste, o čem govorim.
