Pravijo, da štetje do deset pomaga v trenutkih jeze in besa ali preprosto takrat, preden z napačnimi besedami majhen nesporazum nadgradimo v velik kaos. Po pravici povedano tega štetja v dobesednem smislu nisem nikoli zares poskusila in če bi že iskala kak pomiritveni trik, lahko v tem primeru zagotovo omenim osredotočenost na dihanje, tisto globoko, nadzorovano, ki bo sprostilo naše srce, telo in posledično um. Ljudje smo si med prepiranjem zares zelo različni, prvi bodo svojo jezo iz trenutka v trenutek stopnjevali, drugi bodo celotno zadevo vzeli kot tekmovanje, spet tretji bodo ostali povsem brez besed in se zaprli vase. Do danes me je življenje, med drugim, naučilo tudi tega, da se je med razgretim pogovorom najbolj pametno umakniti ter počakati, da se naše misli razbistrijo, predvsem pa mi je življenje ponudilo nekaj lekcij, ki si jih rada večkrat ponovim.
1. Ni nam treba zmagati za vsako ceno
To ni partija šaha, vleka vrvi ali pa polaganje rok, temveč gre za naš odnos, kjer je tekmovalnost povsem odveč. Hrepenenje po zmagi med prepiranjem zgolj zaradi te same nam ne bo prineslo zadovoljstva in lepšega odnosa, predvsem pa bo med nami in nasprotno stranjo naredilo še večji razdor, za katerega bomo nato potrebovali še več energije in moči, da ga premostimo. Bodimo fer – ko vemo, da nimamo prav, to tudi priznajmo. Ne bo nas stalo naše “krone”, verjemite.
2. Včasih je resnica na obeh straneh
Odvisno seveda, iz katerega zornega kota na zadevo pogledamo. In prav to je verjetno za mnoge velik izziv, saj se tako zapletemo v klobčič lastnih misli in teorij, da izgubimo občutek za empatijo. Tudi sama se moram večkrat opomniti, da prav toliko kot jaz verjamem v svoj prav, sogovornik verjame v svojo resnico.
3. Naučimo se ubesediti svoja čustva
Ravno zaradi dokazovanja ali bolje rečeno razlaganja svoje resnice. Prepričana sem, da če bi ljudje znali z besedami naslikati svoja čustva dovolj nazorno, bi se lahko izognili mnogim nepotrebnim nesporazumom. Zato vadimo, vadimo in še enkrat vadimo. Naj nas ne bo strah, da bi se osmešili, saj je ravno ranljivost nekaj najbolj privlačnega ter nenazadnje tudi odsev naše moči in samozavesti.
4. Za ponavljajoče se težave smo ponavadi krivi sami
Res je in tudi jaz si to včasih zelo težko priznam. Toliko smo zaslepljeni z napakami in obsojanjem okolice, zato pogosto pač ne dojamemo, da problem pravzaprav izvira iz nas samih. Smo ujetniki svoje osebnosti in najtežje si je priznati, da nas skozi življenje spremlja vzorec neuspehov in/ali težav, za katere smo krivi čisto sami. Že misel na spremembo naših navad in našega značaja je lahko zastrašujoča, ni pa nemogoča. In prav to je del odraščanja, ko smo pripravljeni zapluti tudi proti vetru, vse z namenom, da se izboljšamo.
5. Vedno ohranimo smisel za humor
Brez slednjega je namreč vse zastonj. Lahko se nam po prepiru zdi, kot da je konec sveta, a vendar ne jemljimo stvari tako črnogledo. Kanček humorja lahko dela čudeže, če si le dovolimo verjeti vanje.
