Pravijo, da je najtežje oprostiti sebi in sebi pogledati skozi prste. Pravijo, da smo zelo strogi čuvaji svoje duše in jo z veseljem udarimo po glavi. Pravijo, da bi morali tu in tam vse spustiti in si dati novo priložnost. Možnost drugačnega začetka, možnost drugačnega ustvarjanja.
Vzamem čopič in najlepše barve. Postavim se pred platno in vem, da lahko narišem karkoli. Prešine me misel, da je lahko hiša sredi polja, tako kot jo redno gledam v svoji domišljiji. Lahko je posestvo na robu Anglje, ki ga nisem nikoli videla, vendar vem, da bi mi bilo noro všeč. Lahko je le bela, lesena ograja, obkrožena z rožami in skrivnostimi vrati, ki omogočajo nove začetke. Lahko je karkoli, pa vendar se ne premaknem. Stojim s čopičem v zraku in razmišljam, da moram ponovno izbrati, kajti risanje vsega je v resnici nemogoče in kar dobro bi bilo če bi začela prizor, ki ga lahko tudi dokončam, takšnega, ki ne potrebuje dodatnih inspiracij in je divje lep v svoji preprostosti. Sama sebi pripomnim, da je takih prizorov v moji glavi resnično preveč in izbiranje med lepim mi ni bilo nikoli najbolj pri srcu.
In kot se vedno zgodi v trenutkih, ko proti meni prihaja megla in že vem, da bo prinesla zmedo, se spomnim na tistega gospoda na otoku Anguilla na Karibih. Bil je počasen in nasmejan, imel je lepe, dobre oči, a nikakor ne uspem priklicati v spomin barve. Sicer ni pomembno. Prodajal je zapestnice, ki so se mi takrat zdele noro barvite in lepe, kasneje pa jih nisem nosila in niti ne vem, kje so končale. Morda so le šle po svoji poti, daleč od mene, bile so le trenutek sreče in dokaz, da določene stvari lahko obstajajo le pod določenimi pogoji, drugače te zapustijo. Sedel je ob meni na pesku in govoril o kompromisih. Kot bi me poznal od nekdaj, me je pogledal v oči in rekel: sklenila boš veliko kompromisov, moraš razumeti, da je življenje prav to. Voziti slalom med eno in drugo realnostjo, eno in drugo osebo, eno in drugo situacijo, vmes pa ostati zvest sebi.
Neštetokrat sem se vprašala, ali mi je to sploh uspelo. Kajti v resnici sem prepričana, da sem prav zaradi kompromisov izgubila del sebe. Nekako tako, kot bi z zlobno motikico zakopala svojo dušo, jo gledala pod zemljo in preprosto odšla. In nisem ravno prepričana, da si je to zaslužila. Ponovno pomislim, da se ženske težko postavimo na prvo mesto. Zdi se mi, da tega ne naredimo nikoli, oziroma nikoli tako, kot bi morale. Vedno je “še nekaj” in “še kdo”, na koncu pa ugotoviš, da nisi več rosno mlad in nimaš več toliko moči, pa ti je kar žal, da se nisi zbudil že prej. Ker pa močno verjamem, da se vse postavi na mesto takrat, ko smo sami zreli za to, da bi vse skupaj tudi sprejeli, se ponovno vrnem pod svojo skalo, polna misli. In zdi se mi, da sem spet na začetku.
Skušam si zapomniti, da je vse minljivo. Vse. Ko prideš do točke zloma, imaš občutek, da si prispel do cilja, a življenje ima zate še toliko različnih presenečenj, da se ti v tem trenutku sploh ne sanja. Pot zna biti trda. Zgubiš ljudi, presenetijo te smrti, zapustijo te prijatelji, vmes se ukvarjaš z noži, ki jih tako ali drugače dobiš v hrbet. Če imaš srečo, te zadane kakšna divja ljubezen, morda pa je samo mila in tudi to je prav. Odtenki življenja, ki jih vsak živi po svoje, a šola ostaja zelo podobna, v nas je, kaj bomo naredili z diplomo, ki jo sproti prejemamo. Zato se sprašujem, ali sem vnovčila vse bonuse, ali sem bila na pravem mestu in s pravimi ljudi, ali sem razumela sporočilo angelov, ki so prišli do mene s pomočjo številk, ali sem bila dovolj modra, da sem izbrala dobro zase in morda ne tako dobro za ostale. Ali sem opravila izpit.
Pa vendar. Počutim se dovolj pogumno, da se še enkrat potisnem do roba, zgolj zato, da bi videla razgled. Jasno mi je, da je iz te perspektive najbolj jasen.
