Najboljši letni čas v vašem življenju

Naredila sem prvi korak in slišalo se bo čudaško, a najbolj pravi korak zame je bil, da se na poti izgubim. Sedim na klopci sredi najljubšega parka, v miru in tišini, dokler se popolnoma ne izgubim. Preprosto izginem v zelenem in čeprav ob meni ni nobene reke, jo zagledam ter mirno počakam, da se življenje začne odvijati.

Pravijo, da je treba živeti trenutek. In edino, kar obstaja, je zdaj. Zato opazujem stvari, ki se pred mojimi očmi spreminjajo, in ugotovim, da se spreminja vse. Nekaj prav v hipu, drugo skozi leta, tretje skozi čas, ki ga sama ne bom doživela. Nočem razmišljati, samo opazovati in ponovno doživeti občutek tistega brezhibnega trenutka, ki se me je dotaknil pred mnogimi leti, na plaži v Miamiju, bosonoge na ležalniku, s knjigo v roki in brnenjem v ušesih. Bilo je enkrat in nikoli več, a modrec je pripomnil, da je bilo očitno vse na svojem mestu, v vesolju in v meni. Sredi parka najdem drevesa in Sofia takoj pripomni, da so najbrž doživela ogromno zgodb in videla stvari, za katere ne bomo nikoli vedeli. Njene besede mi dajo misliti, ker imam vedno občutek, da se v tisti majhni glavi in srčku v resnici skriva zelo stara duša, ki ve vse.

Nekateri ljudje prepotujejo svet in ne vidijo. Da bi bolje razumeli bistvo vsega, ni potrebno, da vidimo ogromno, temveč, da dobro pogledamo, kar je pred našimi očmi. Ista cesta, ki jo prehodimo vsako jutro, ista terasa, ki se zdaj bohoti z rožami, ista skodelica, iz katere pijemo najljubšo kavo, so v resnici zakladnice skrivnosti. In vsaka ima še en obraz, ki ga ne poznamo, ker ga nismo opazili, niti zaznali, zato o njem ne razmišljamo. Občudujem tudi predvsem stvari, ki niso popolne. Zagledam okrušen zid in znam pomisliti, da je okrušen na lep način. Obleko brez roba in zdi se mi, da jo ta napaka naredi še bolj posebno. Razmazana šminka, ki v mojih očeh ne poudarja gub, temveč pove nekaj zanimivega o zgodovini ženske, ki jo zna nositi. Kot polaroid, ki mi te dni prav ni hotel uspeti, vse je bilo temno, brez svetlobe, pa vendar … v teh napakah so prav tako trenutki, ki jih lahko cenimo ali zamudimo.

Brala sem odličnega Paula Hawkena, ki je povedal tako:

Ralph Waldo Emerson je nekoč vprašal, kaj bi naredili, če bi se zvezde prikazale vsakih tisoč let. Seveda na tisto noč nihče ne bi spal. Svet bi postal veren kar čez noč. Bili bi veseli, očarani, polni božje lepote. Tako pa se zvezde prikažejo vsako noč in mi gledamo televizijo. 

Razmišljam, da imam v glavi platno in barve shranjene v duši. Vzamem eno, potem drugo in začnem s svojim umetniškim delom. Zdi se mi tako neverjetno, da bo ta risba ležala na mojem srcu in bo pravzaprav edinstvena. Pozorno izberem odtenke, celo čopiče in ne bojim se napak. Ker napake bodo, vendar so del ustvarjanja in tudi v zmazku lahko vidimo obraz ljubljene osebe, če se dovolj potrudimo.

Zbudila sem se drugačna. Morda zato, ker sem se končno spoprijateljila z življenjem in tem, kar se v meni dogaja. Spoznala sem svojo najbolj žensko plat in hkrati ostre robove, ki morda niti niso tako ostri, a sem sama zelo samokritična, da jih zaznam, kot bi bili nebrušeni diamanti. Pa vendar, so še vedno diamanti in so samo moji. Pomlad me omami s čudovitimi rožami. Jesen me očara s polno luno. Prijetna sapica vetra naredi poletje magično. In zima, oh, zima me objame s snegom, ki postavi vse na svoje mesto. Ne želim si, da bi bili v moji glavi nepotrebni oblaki in sence stvari, ki so popolnoma nepotrebne. Ker, drage moje, to je najboljši letni čas v našem življenju.