Udobje in rast žal ne sobivata

Nasmejte se, drage moje, ker je nasmeh prvi znak osebne svobode. In to storite tudi ali predvsem takrat, ko stvari niso ravno smešne. Ampak as, ki ga imate v rokavu, je ljubezen in pozitiven odnos do sveta, četudi je ta obrnjen na glavo in pozitivno je le to, da bo minilo. In malo popustite zavore, ker boste takrat spoznale zelo zanimivo plat svoje duše in zna biti, da vam bo neskončno všeč. Imate moč, četudi ste na trenutke čudaške in morda ne ravno narejene po standardih “te dobre družbe”, a ravno v tem je vaš čar. Ker ste edinstvene, pravi unikati lepote, brezhibnosti in hudomušnosti, zdaj pa se še prepričajte, da vam tega nihče ne more odvzeti.

Včasih je kar dobro, da si nadenete tisto divjo šminko in greste od doma kot Amazonke. Konec koncev vem, da se vsak dan znova zavzamete za stvari, ki so krepko večje od vas. In ne le to: jih tudi premagate. Naj vas strah ne ustavi. Vem, da ga imate v glavi in toliko misli o tem, da vam morda ne bo uspelo, pa vendar … Kaj če vam uspe? Mar ne bi bil tisti čudovit občutek zmage, moči, samozavesti tako omamen, da bi z njim z lahkoto začele sobivati? Mar ni morda tako, da so nam uspehi dani, če jih le želimo vzeti? In kaj je za vas pravzaprav uspeh? Morda to, da ste mame, žene, partnerke, prijateljice, hčerke, poslovne ženske, čustvena bitja, samske, brezposelne, čarobne, bizarne, elegantne ali popolnoma boemske? Ženske imamo vse te različne obraze in vsak je po svoje noro lep, drugačen od tistega, ki ga ima soseda ali najboljša prijateljica, a še vedno enako vreden. Vse smo del iste verige, zato se mi zdi čudovito lepo, da poskrbimo ena za drugo in si tu in tam popravimo krono.

Udobje in rast žal ne sobivata. Morda sta tudi prijatelja, a prav gotovo ne živita na istem planetu. Lahko se torej odločite za tisto popolno udobje in življenje v trenirki, lahko pa raziskujete skrivnostne ulice svoje duše, iščete nove ljudi, se zaljubite v neznanca in domov odnesete čarobnost tistega nepričakovanega poljuba. In morda boste ranjene, čas bo celil razočaranje in vas pobožal po srcu, da boste ponovno vstale in se podale na pot. A življenje je prav to: mnogokrat te zbijejo, potlačijo in ubijejo, v sebi pa moraš vedeti, da imaš neskončno življenj in vsako je vredno tvojega poguma in moči, da ponovno začneš. Vedno me zanima: kje ste v tem trenutku? Na vrhu panoramskega kolesa ali prav na dnu in že nekje pod peskom? Naj vas preveč ne skrbi, ker se vse vrti, kolo in svet, včasih tudi me, zato vedite, da vam v življenju pripada prav mesto, ki ste ga same izbrale.

Ne mislim, da sem modra. Pravzaprav srčno upam, da se bom naučila še veliko stvari in mnogo življenj bo prišlo do mene. Ampak v tem sem bila strastna, pogumna in vedno nagnjena k temu, da pokažem svojo najboljšo plat. Ne drugim, temveč sebi. Seveda ima svet svoje heroje, in jaz to nisem, a v meni vre moč, ki počasi in vztrajno premika stvari in vsak korak postane pomemben v celotni sliki. Četudi je ne vidimo. Zdi se mi, da je vsako življenje neprecenljivo, tudi tisto, ki ga človek trati in maltretira, kot bi bilo popolnoma nesmiselno. Ženske smo v tem mojstrice, kajne? A ko se znajdete pod neskončnim pritiskom, vedite, da je pravzaprav pritisk razkošje. Zakaj? Ker ga ne čutijo vsi. Ker ste očitno zelo žive, tekmovalne in nabite z energijo. In seveda je tam zunaj tudi kdo, ki bi vas ustavil, pa vendar … ali ga boste resnično poslušale?

Včasih je tako, kot bi gradila hišo. Izberem vse potrebno, skupaj sestavim, gledam, kako raste in se na koncu žal zruši. Lahko bi strmela v kupe in kupe kamnov, iz katerih se še kadi, ampak me je mama naučila drugače. Da moram biti strpna in pridno počakati, da se zgodi čaroben trenutek, ko postane želja resnica. In za vse to potrebujem le dve stvari: vztrajnost in nepopolnost. Ker seveda gredo stvari lahko narobe, a pride tudi trenutek, ko najdejo svojo pot.