Lucyland: Vsi potrebujemo kanček sebičnosti

Včeraj sem brezsramno odpovedala dogovorjeno kavico, češ, da ne utegnem, ker imam preveč obveznosti. V resnici sem ostala doma, sama, s svojimi mislimi, najljubšo glasbo na zvočnikih in banjico sladoleda v rokah. Sem zato slaba oseba? Bi si morala to očitati in se počutiti krivo? Nekoč bi zagotovo mislila tako. Že od malih nog nam namreč dopovedujejo, kako grdo je laganje, da se do drugih tako ne vede, sploh pa, da je sebičnost ena najslabših razvad človeštva. Takoj se podpišem pod vse tri, a vendar z dodanimi opombami. To, da včasih damo prednost sebi in ne vedno drugim, je vredno prav tolikšne opevanosti kot vse zgoraj našteto.

V resnici prav preziram ljudi, ki mislijo zgolj in samo nase, na svojo dobrobit in po domače rečeno, le na svojo rit. Prav zato v življenju mimo njih poskušam švigati, kot bi vozila slalom, a mi to ne uspe vedno. Razlog se verjetno skriva v nekem mojem skrbnem, lahko bi temu rekli tudi materinskem čutu, ki ga vedno znova izpostavljajo vsi, ki me dobro poznajo. Prepričana sem, da vse skupaj izhaja še iz otroštva, ko so mi starši vedno znova naročali, naj popazim na svojo mlajšo sestrico. Vsi, ki ste med sorojenci najstarejši, me v tem primeru verjetno dobro razumete. Zato se še danes večkrat učim, kako opustiti večni DA ter si privoščiti “pregrešni” NE.

Vsak od nas v življenju potrebuje trenutke – naravnost surove – sebičnosti. Razdajati se v nedogled slej ko prej ne prinese nič dobrega. Pripelje do izčrpanosti, celo do izgorelosti, ki dandanes velja za eno največjih tegob človeštva in je še kako potrjena tudi s strani zdravniške stroke. Svojim dejanjem zato vsake toliko poglejmo skozi prste, pustimo si narediti napake in še posebej opustimo misel o popolnosti. Ko je za nami naporen teden, ko nas je v službi nekdo spravil ob živce ali pa pač preprosto nismo od volje, iz žepa potegnimo rdeč karton in se ustavimo. Za dobro nas samih in nenazadnje, za dobro vseh okoli nas.