Zakaj je prijaznost tako pomembna

Ne vem, kako je z vami, a jaz jo prav gotovo pogrešam. Moje mnenje je, da smo ljudje premalo prijazni do sočloveka, a če sem bolj natančna, lahko dodam, da smo pri nas še malo bolj neprijazni kot drugod. Če veliko potuješ, po svetu srečaš ljudi, če si “klepetulja” in te odnosi, zgodbe, obrazi zanimajo, potem je tako, da to prav gotovo pogrešaš. In zanimivo, ker prijaznost nič ne stane, stane nas morda malo več časa, da se tu in tam le ustavimo, vprašamo “Kako si?” in nas odgovor tudi zanima, delimo nekaj nasmehov več in se osredotočimo na lepo ter spregledamo tisto, kar konec koncev ni niti tako pomembno. Prijaznost je majhna in hkrati ogromna stvar, ki jo lahko delite vsak dan, tudi tako, da podarite listek na parkirišču takrat, ko čas še ni potekel; da ponudite steklenico vode ali soka delavcu, ki gara pod soncem; da le kupite revijo Kralji Ulice, četudi je ne boste brali. Da se tu in tam zavedate, kako nismo sami.

Pred kratkim sem opravila zelo zanimiv intervju z italijanskim pisateljem, ki je z mano delil modro misel: na zemlji nismo sami, smo samo gostje in z drugimi delimo vse. Zrak, teritorij, hrano, vodo, težava pa je v tem, da si stvari lastimo, seveda v prepričanju, da smo nekaj kupili ali podedovali. A tega se ne da kupiti, če tudi imate hišo in ogromen teren, vedite, da ne bo nikoli vaš, ker je bil tam že milijon let prej, zato vam ne pripada. Ste si ga le izposodili. V tej optiki lahko torej rečemo, da smo samo del verige in da, del skupnosti, ki jo včasih zelo zaznamo, drugič niti ne. Morda imam v mislih, da je lažje živeti kot posameznik, resnica pa je, da je lažje imeti za prijatelja soseda, kot pa bežne znance, ki nas nikoli ne zanimajo. Ker težava je namreč v tem, da bomo tudi mi, v njihovih očeh, popolnoma nezanimivi.

In kako deluje prijaznost? Na različnih nivojih, vedno pa poskrbi, da se globoko v sebi počutimo dobro. Prijaznost, ki jo naklonimo drugim, je veliko bolj vredna od tiste, ki jo sami začutimo. Dati torej, ne pa sprejeti, čeprav je sprejeti lepo, a dati je še lepše. Vem, kako zna biti naš ego močan: ko je prizadet, si želi samo eno, postati maščevalen. A prijaznost mu zna zapreti usta, zna glasno povedati, da je pomembno le eno: biti v miru in iti naprej. To zahteva veliko mero poguma in tudi čustvene inteligence; življenje mi je mnogokrat dokazalo, da tega vsi nimajo, v sebi pa vztrajam in mislim, da je upanje, je pa tudi tako, da vsak človek mora sam spregledati.

Najtežje pa je ostati prijazen kljub vsemu. Čemu? Saj veste, so trenutki, ko bi koga poslali k vragu in si prav mislimo, da ni pomoči. Ne razume, ne začuti, ga ne zanima. A kot bi rekla moja prijateljica psihologinja, “to je njegova zgodba in ne tvoja”, zato od nas prijaznost zahteva, da se obrnemo vase in ne iščemo izgovorov pri drugih. Zapomnite si: biti prijazen za vsako ceno ne pomeni iti z glavo skozi zid. Pomeni, da ste razumeli življenje in ste eno, ali celo več stopnic višje od tistih, ki na silo iščejo rešitve. Oziroma ne, na silo in ves glas dovolijo, da bi ego govoril namesto njih. Veste, kaj je rekel Dalai Lama?

“My religion is very simple. My religion is kindness.” ― Dalai Lama XIV