Pred kratkim sem brala zelo zanimiv članek Chrisa Muyresa na temo, kako nam koristi, če tu in tam izgubimo sebe in pot, po kateri običajno hodimo. Verjamem, da imamo vse nasičene urnike in tudi rutino, ki ji sledimo deloma zato, da ne izgubimo kompasa, deloma pa zato, ker smo tako navajene. In rutina zna ubijati, pa ne le v smislu ljubezni, temveč prav v smislu radovednosti, veselja in življenja. Če po eni strani rutina poskrbi, da se počutimo varne in morda celo bolj samozavestne, saj obvladamo vse situacije, po drugi nas potlači v cono udobja in se niti ne zavedamo, kako počasi umiramo.
Življenje brez tveganja je v resnici tvegano
In ta koncept me je zelo prevzel. Če tvegamo, se bojimo in se potem raje potegnemo nazaj, če pa ne tvegamo, živimo tako, da nam je že dolgčas. Mislim, da si nihče ne želi življenja, v katerem je vse predvidljivo. Že to, da smo načeloma v pisarnah od osmih do štirih, je več kot preveč, za vse ostalo pa je kar dobro, če se pustimo presenetiti. To lahko storimo na različne načine, najbolj enostaven pa je ta, da odidemo nekam in se potem vrnemo po poti, ki je še ne poznamo. Lahko gre tudi za raziskovanje ulic v svojem mestu, ki pa so nove, še nevidene. Opazujemo stavbe, rože, živali in ljudi, se prepustimo intuiciji in pridemo do svojega avtomobila ali avtobusne postaje na drugačen način.
Kaj se lahko zgodi, če izgubite pot?
V resnici nič tragičnega, ker dobro veste, da boste našli novo. In podobno velja takrat, ko imate občutek, da izgubite sebe. Ta koncept “izgubljanja sebe” ni nujno negativen, pravzaprav je prej možnost za novo rojstvo, zato, da v sebi zaznate plat, ki je še neznana, in v njej zelo uživate. Sama sebe izgubim vsako poletje; avgusta nisem Lorella, ki jo poznam oktobra, resnično ne. Ta čarovnija se zgodi zato, ker poleti veliko berem in tudi zato, ker si dovolim biti nekoliko bolj divja. Ne divja v smislu obnašanja, temveč tako, da veliko bolj poslušam sebe in veliko manj druge. To mi mogoča, da saniram vse rane, stare in nove, najdem drugačne izzive in se ukvarjam s stvarmi ter ljudmi, ki mi resnično pomenijo veliko. Nikoli nisem pomislila, da bi se lahko izgubila in potem ne več našla. Vedno sem razumela izziv te besede in ga z veseljem sprejela.
Manj dolgčasa in več razmišljanja
Ko izgubite sebe in pot, imate občutek, da vas je nekdo brcnil v ta zadnjo. Na začetku ste celo jezne, potem pa dojamete, da morate odreagirati. Čim prej. Telo se reorganizira, čuti so veliko bolj senzibilni, nove poti se kar odpirajo in svet se prikaže v drugačni luči. Sebi pa boste dali možnost, da končno slečete plašč dolgočasnih in predvidenih trenutkov ter se osredotočite na novi Jaz. Očaral vas bo. Potem objem, poljubil, presenetil in dal vedeti, da starega ne potrebujete več, je le del vaše preteklosti.
Mnogokrat je tako, da delamo dnevno tisoč in eno stvar, zato živimo v prepričanju, da je naše življenje razgibano. A v kolikor so te stvari rutinske, razgibanosti ni, gre le za ustaljen ritem, ki vas bo počasi, morda celo nehote, ugasnil. Tega ne dovolite.
