Srčno upam, da bo ta članek koristen nam vsem, ne le tistim ženskam, ki so v tem trenutku same, temveč tudi ostalim, saj je samota občutek, ki ni vedno povezan s sobivanjem. Težje je tistim, ki zaključijo razmerje in se v hipu znajdejo sredi votlega prostora. Ni več ustaljenih ritmov, ni več Netflixa na kavču, ni več klepetov ali večerij, ni niti prepirov, ki so tako ali drugače znali napolniti prostor. In v določenem trenutku imamo celo občutek, da se je bilo bolje neprestano prepirati kot ostati sami. Zadeva ne izgleda bolje, če imamo večje otroke, ki imajo denimo svoje življenje, ker se ne bodo ukvarjali z našim, vsaj ne tako, kot bi mi želeli. Če pa so otroci majhni, nas vsaj deloma zaposlijo, pa vendar, saj veste, noč pride čisto za vsakogar in ta zna biti noro tiha in noro dolga.
Turbulenca je na meniju pri vsakemu človeku. Nikar ne mislite, da obstajajo ljudje, ki je niso nikoli začutili. Razlika je le v tem, kako se v turbulenci znajdejo. Zelo zanimiva se mi je zdela naslednja primerjava: če si lačen, iščeš hrano, če si utrujen, iščeš spanje, če si osamljen, iščeš kontakt z družbo. Vse lepo in prav, a žal je tako, da se boš s samoto kasneje tako ali drugače soočal, ostane v tebi in ne gre stran, dokler se ne sproži določen proces žalovanja, potrtosti in jeze, ki ga preprosto moraš premagati. Zanimivo je tudi, da osamljenost ni nujno povezana s samoto, prej s tem, da nimamo stikov, se ne počutimo ljubljeni, ne začutimo nobene prijaznosti.
Po drugi strani raziskave dokazujejo, da se vedno več žensk samozavestno odloči za samoto. In da samota bo, v prihodnosti, postala zelo znosna tudi za starejše ljudi. Konec koncev lahko že danes opravimo veliko stvari s pomočjo računalnika, od zdravstvenih do nakupa hrane. Ta fenomen je še posebej izrazit na Japonskem in Nizozemskem, saj so tamkajšnje ženske zelo samostojne in nekako je tako, da družbe doma niti ne potrebujejo.
Vseeno bi rekla, da je človek socialno bitje, ki torej potrebuje skupnost in druge zato, da živi zdravo, ne le fizično, temveč tudi mentalno. Vseeno imejte v mislih, da so začetni meseci vedno najtežji, ker se takrat soočamo z novimi izzivi in sebe postavljamo na mesto. Počasi, zelo počasi, se stvari umirijo in takrat nam uspe zaznati, da morda obstajajo tudi drugačne poti, ki niso nujno tako slabe. Biti sam je, v današnjem času, zelo težko tudi zato, ker neprestano iščemo stike na socialnih omrežjih, kar seveda po eni strani pomaga, po drugi pa nas ubija. Zamenjali smo prave stike in objeme za všečke na Facebooku in Instagramu. Vse skupaj je tako velika gmota, da se bomo iz nje težko izmuznile.
Terapija proti samoti je umetnost, pisanje, risanje, ustvarjanje in seveda tudi to, da se sprijaznite s temi občutki in jih objamete tako, kot bi objele ljubezen. Seveda, lažje je napisati kot pa storiti, a kot rečeno je prav vsak človek šel mimo tega in zdi se mi, da smo kar dobro preživeli, kajne? Največji stres bodo prazne nedelje, ko postane čas tako raztegnjen in se nam zdi, da imajo prav vsi kaj pametnega početi, razen nas, ki se nimamo kam dati. No, če je temu tako, lahko samo dodam, da je samota resnično umetnost in še dobro, da je narava poskrbela za turbulence in viharje, ki prav gotovo ne trajajo za vekomaj.
