Včeraj sem pospravljala predal s pižamami in ugotovila, da imam še eno obsesijo. No, kot najbrž veste ni edina, a zdi se mi, da te pižama v mladih letih ne navdušujejo tako kot te na stara, ko pač ugotoviš, da je le nekaj resnice v tem, da si lahko lepo oblečen tudi takrat, ko greš spat. In to me spominja na mamo, ki ima prav tako predal s čudovitimi spalnimi srajcami, polnimi čipk, in pravi, da “tega ni nikoli dovolj”. Kar pa ima svoj čar, je tudi dejstvo, da zelo lepe pižame težko oblečeš, prav tako spalne srajce, saj imaš vedno občutek, da se ponoči mečkajo in jih je zato škoda. Posledično jih imam kar nekaj z etiketo, dokaz, da jih nisem nikoli oblekla, a včeraj sem snela vse etikete in zdaj grem počasi v boj. Nočni boj z novimi pižamami!
Nikoli ni preveč in nikoli ni škoda kosa, ki bi drugače stal v predalu. A saj vem, da vsaj ve to že veste, kajne?
