Žensko prijateljstvo je čarobna energija

Morda se celo strinjate s tem, da je zelo težko najti pravega prijatelja. In se opravičujem, če bom zdaj zvenela malo feministično, a če pomislimo na žensko prijateljstvo, je vse skupaj še bolj komplicirano. Če pa k temu dodam, da delam na televiziji, kjer smo tako ali drugače vsi po svoje čudaški, no, potem je že skoraj nemogoče. Ampak očitno sem imela srečo in srečna je tudi zvezdica, ki spremlja mojo pot in mi marsikdaj zelo natančno pokaže prave ljudi. Letošnje leto je bilo sploh posebno. Spoznala sem Ano Tavčar, eno izmed voditeljic oddaje Dobro jutro, saj se je moja oddaja Bleščica premestila v njen termin in tako je, kot iz neba spuščeno in dano, nastalo novo prijateljstvo. Tisto najbolj tankočutno, malo tiho, zelo iskreno in s pravo mero čustvene inteligence tako, kot mi je edino všeč. Blagoslov, vam povem, ker se te stvari prav pogosto ne dogajajo.

In potem je tukaj ona, moja dobra, znana, iskrena Berni, ki je prav gotovo z drugega planeta in na tega niti ne sodi. A ko ji to povem, mi takoj odgovori, da je potem že tako, da skupaj sediva nekje v vesolju in v tem je veliko resnice. Čeprav sem obkrožena z dobrimi in prijaznimi ženskami, za katere mislim, da me imajo iskreno rade, so mi televizijske prijateljice še posebej pri srcu. Nekako je tako, da skupaj delimo podobne želje, vizije in najbrž tudi sanje. Jaz o modi, one o potovanjih, jaz o Ameriki, one o tropskih deželah. In na koncu se vedno najdemo.

Tako kot lani bom tudi letos vodila festival Melodije morja in sonca s prijateljico Bernardo Žarn. V soboto ob 21.00 bo v Avditoriju v Portorožu vroče, pa ne le zaradi zunanjih temperatur in pesmi, temveč tudi zato, ker se bo zgodila eksplozija ženske energije in kot veste, zna biti zapeljiva. Najraje bi videla, da bi v prvih vrstah zagledala vse vas, drage bralke, malo tudi zaradi poguma, saj gre za projekt, ki terja veliko strpnosti, znanja, kilometrine in dela. A se tega ne bojim. S spoštovanjem stopim pred domačo publiko in zelo mi je mar, da jih ne razočaram. Ker bom vse skupaj prebrodila s prijateljico, toliko bolje. Vsak, ki je stopil na oder festivala MMS, ve, da znajo biti občutki zelo mešani, a kar ostaja isto, je val adrenalina, ki te neskončno prevzame in ko je vsega konec, se prav čudiš, da ga že pogrešaš.

Pišem o tem zato, ker vas seveda vabim v Avditorij, kjer bo lepo, tako kot vsako leto, pravzaprav je vsako leto nekaj posebnega in te Melodije ne bodo izjema. Hkrati pišem tudi z željo, da bi širila našo dobro, pristno, močno žensko energijo, ki lahko premika gore, poskrbi za nasmehe, dela čudeže in nam vsem napolni srce. Na televiziji, tako kot v gledališču, nimamo navade, da bi si zaželeli srečo pred dogodkom. Jaz pa nisem vraževerna in se želim samo zahvaliti Bernardi za pomoč, podporo in organizacijo stvari, ki gredo onkraj vodenja. Nekako je tako, da je vse skupaj začutila, kot bi bila Obala njen dom, in razumela, da ima festival že skoraj 40-letno tradicijo, zato ga lahko počasi že vikamo. V dobrem smislu. Hvala, Berni, saj veš, da te imam rada.

Ve pa, drage moje, če ne pridete, potem držite pesti, ok?