Sem med srečnimi odraslimi ženskami, ker imam še vedno oba starša in družino, na katero se lahko obrnem takrat, ko jo potrebujem. Kot odrasla ženska žal nimam ogromno časa za druženje, kosila, večerje in kave, čeprav jih marsikdaj pogrešam in bi bila rada veliko manj obremenjena, da bi se moj čas razporedil na pametnejši način. Skratka: da bi imela več časa za stvari, ki so resnično pomembne, za odnose, objeme, poljube in besede, saj so edine stvari, ki potem ostanejo. In tudi štejejo. Ko sem prišla iz Londona, sem si rekla, da bom takoj napisala članek o dopustu, nakar sem si premislila. Morda sem samo potrebovala čas, da v sebi pospravim stvari in jih potem prinesem vam tako, kot jih začutim sedaj, ko so se malo usedle, umirile in najbrž tudi pospravile.
“Si moja vzornica,” mi je povedala prijateljica, ko sem se vrnila iz Anglije. “Zakaj?” sem jo radovedno vprašala. “Zaradi časa, zaradi geste, ki si jo naredila, zato, ker si ujela bistvo življenja in se ne pustiš motiti. Zato, ker imaš svoj pot in jo braniš z vsemi močmi. In zato, ker so okoli tebe čudovite ženske.” In to mi je dalo misliti. V London sem šla zgolj zaradi Sofiine želje; še zdaj mi ni jasno, zakaj jo je to mesto tako privlačilo, a razumem in ujamem njene želje zato, ker sem bila tudi sama, kot punčka in potem najstnica, obsedena z Ameriko, svoje sanje pa sem uresničila šele v odraslih letih. S tega vidika ima Sofia srečo, saj ima njena mama čarobno paličico, ki hitro uresniči sanje in ni bilo potrebno veliko, da sem takoj po šoli organizirala let, hotel in vse ostalo. Dodaten blagoslov je bila prisotnost moje mame. Skoraj za šalo sem jo vprašala, ali bi šla, in je takoj privolila. In tako se je začela naša avantura.
Ne bom pisala o Londonu zato, ker že veste, da je čudovito mesto, da so trgovine noro lepe, zgodovina je živo prisotna, ljudje so zanimivi in zabavni, Carnaby Street pa je kraj, ki ga ne bi spustila. Pisala bom o nas. Ženskah. Očarala me je ta nevidna nit, ki nas povezuje, tri generacije, tako zelo drugačne, vendar tesno povezane. Moja mama z dediščino neverjetne revščine in vojne, z umirjenimi mislimi in dušo pisateljice, z modrim pogledom in bistrim korakom, ki se kar ne ustavi. Ima 81 let in prehodi 7 kilometrov na dan, skoči na avtobus, si ogleda znamenitosti, gre z mano stokrat na kavo, po vseh trgovinah in povrh vsega razvaja Sofio. In potem ta moja mala princesa, vedno živa kot poper, si vbije v glavo, da hoče videti Big Bena in tako smo že vse na poti, potem iščemo trgovino z igračami, nakar gremo v park, pogledamo, če je Eli doma, in se smejemo do solz. Brez slabe vesti, brez obveznosti, brez zgodovine. Samo me tri, samo ta trenutek.
In jaz, nekje vmes. Ujeta v vlogi mame in hkrati še vedno tako zelo hči, tako zelo potrebna maminega objema in ljubčkanja, kot bi jih imela šest, tako željna njenih zgodb, ki se kar ne končajo, njenih spominov, njenega življenja, ki je šlo po popolnoma različnih tirnicah kot moje. Pa vendar … Na koncu, nekje med zemljo in zrakom, je tudi križišče, ki nas vse objame, nas pomiri in pove, da smo prav gotovo na pravem mestu. Nisem prepričana, da sem imela v življenju dovolj tovrstnih trenutkov, vem pa, da jih sedaj, pri teh letih, skušam ujeti čim več. Mamo objamem in povoham, ker diši po dobrem, mešanica parfuma, mila in modre energije. Ko sem ob njej, pozabim na vse, ko zagledam Sofio, ki radovedno skaklja ob naju, vem, da je krog zaključen. Ne potrebujem ničesar drugega, samo nevidno nit, ki združuje nas tri in postavi stvari na svoje mesto.
Upam, da ste v tem trenutku srečne in vam je življenje naklonjeno. Upam, da imate doma starše ali nekoga, ki vam pomeni veliko. In upam, da niste pozabile, kako je pomemben čas, ki ga drug drugemu naklonimo. Kako stvari niso samoumevne, kako je pomembno BITI in ne samo bežno priti mimo. Razlika je ali dejansko živimo ali samo čakamo, da se nas stvari dotaknejo. V Londonu smo neštetokrat jedle v isti restavraciji, vedno testenine s tartufi zato, ker jih Sofia obožuje. In potem še sladico in kavo zame, najbrž peto v istem dnevu. Nikoli nisem pomislila, da bi lahko karkoli spremenila ali da bi šle v drugo restavracijo. Me smo tim in kot vsako moštvo imamo svoje rutine. In če je tim zmagovalen, potem je že tako, da igralcev ne menjaš. Jih ceniš, nadgradiš, jim stokrat poveš, da so odlični, oziroma najboljši. In to poveš zelo na glas zato, da te slišijo prav vsi. Pa tudi zato, da tega sam ne bi nikoli pozabil. Ker ne glede na vse, ne glede na življenje, ki pride in tudi gre, je tako, da so samo odnosi tisti, ki ostajajo. Tega nikoli ne pozabite.
10 Comments
Čudovit zapis draga Lorella! Res si srečnica, ker imaš ob sebi še mamo, jaz jo res neskončno pogrešam in točno vem kaj misliš, ko opisuješ kako se počutiš ob njej. Ostani še naprej tako svoja, posebna, uživaj v družbi svojih najbližjih in v trenutkih, ki v življenju res največ štejejo… Pozdrav in poljub*
Hvala Nina! Poljub tudi tebi xoxo
Draga Lorella:),
Iskrena hvala za tak čuteč in izjemen zapis…pisan mi je na kožo, ker sem tudi sama zagovornica odnosov, saj so ti najpomembnejši…..kaj ti pomaga vse, če pa nimaš to z nikomer deliti…to res ni sreča….imeti jamo in vanjo nalagati…ah…vesela sem, ko nas je nekaj istomislečih in verjamem, da se dobro z dobrim vrne…saj veš…bumerangi pa tudi zadanejo,zlata si….ostani tak original…
Velik objem, ter še mnogo lepih, blagoslovljenih trenutkov treh generacij želim….
Karin
Draga Karin, hvala za prijazne besede in da, se popolnoma strinjam. Z mamo imava zelo poseben odnost, no, saj si to ze ugotovila! Objem
Cudovit zapis in obcudujem tvojo mamo, ki pri tako castljivi starosti s tako veliko zivljenjske energije❤️Poklon
Res je, hvala Natasa!
Vesela sem takšnih zapisov,saj me vedno opomnijo,kako naj razmišljam in delam. Hvala ti za to,da si vzameš čas,da izliješ svoja čustva in jih deliš z nami. Objem!
Hvala tebi, ker vedno prebereš! xoxo
Ta
Zelo se me je dotatknil vaš zapis , s taksno tenkočutnojsto nizate bsede,ki imajo tsko zelo globok pomen.Rada vas prebiram in sem vesela,da ste tri generacije združene v tako čudovito celeto.