Vsi pustimo sled in svet jo bo opazil

Najbrž nihče točno ne ve, koliko časa lahko zadržiš dih. In nihče ne more vedeti, koliko časa potrebuješ, da se ponovno prebudiš. Nevihte pridejo, včasih s tako močnim vetrom, ki razpiha vse in se tako noro trudi, da bi iztrebil korenine. Kar lahko narediš, je, da dovoliš naravi pihanje, vetru jezo, zemlji suhost in se osredotočiš na prepon. Prepogniti se je vse, kar moraš v tem trenutku obvladati, saj te nihče in nič ne bo zlomilo, če se boš zavedal moči, ki je v tebi, in dejstva, da si veliko močnejši od samega lomljenja. Plavanje s tokom je pravzaprav mojstrovina, tako kot zibanje v najmočnejšem vetru. Včasih sem mislila, da je to znak šibkega karakterja, zdaj v tem kompromisu vidim modrost, ki je najbrž povezana z leti in izkušnjami.

Ko postanejo noči predolge in dnevi prekratki, ko kar naenkrat zmanjka besed in se premor med minutami raztegne v nedogled, ko postane čas tako fluiden in tekoč, da se v njem lahko potopiš, bi morali vedeti le eno. Vsi pustimo sled in svet jo bo opazil. Nastala bo magično nevidna povezava med zemljo in nebom, skrivnostna pot, po kateri se bodo nekateri tudi sprehajali. Izbrani, a ne vsi, kar je pravzaprav vse, kar potrebujemo. Včasih imam občutek, da vedno čakamo na zvok pravih korakov. Sredi polja čakamo, da se trava premakne in da v soju nežnih žarkov sonca zagledamo tiste lase, o katerih smo tako dolgo sanjali. Veter jih poboža, premakne, pramene, pričara nasmehe na obrazu in jasne poglede, polne neba, saj drugače ne more biti. In skozi čas opažamo, da smo še vedno tam, sedimo na istem polju, utrujeni, še vedno v pričakovanju tiste osebe in z mislijo, da nas bo morda tudi našla. 

V mladih letih sem rada spala pri odprtih polknih. Pogled na gozd je bil čaroben, tako kot luna, ki je močno sijala, visoko na nebu, kot srebrn obesek, visela z nevidne verižice. Všeč mi je bilo čutiti njeno svetlobo na postelji, kopala sem se v njenih žarkih, prepričana, da lahko postanem del njene lepote. In zdaj se sprašujem, ali so bile tudi takrat noči tako neskončno dolge in ali so bili sploh oblaki, ki so jo tu in tam prekrivali. Ali je bil gozd vedno tih in elegantno odet v žametno zaveso, ali je bil morda kdaj tudi divji in glasen, ko ga je veter noro razmršil po krošnjah. Črna noč, ki je bila včasih tako noro polna obljub, je zdaj zastrašujoča, saj bi kot zrela ženska rada imela vse odgovore, tudi tiste, ki jih v mladosti nisem potrebovala. Predvsem pa bi rada imela kanček svetlobe, ker je vse, kar potrebujem, malo svetlobe in obljubim, da bom v hipu zrasla.  

Kot gozdna vila se na prstih približam morju in skušam ujeti valove, ki sem jih včasih preslišala. Mrzle skale me presenetijo, sredi poletja, ki še vedno ni dovolj toplo. Voda se peni, jezna na svet, jezna name, jezna na besede, ki jih nismo izrekli, in na tiste, ki so bile prevečkrat izrečene. In potem val pride in takoj zbeži, zabriše sledi, se obrne in najde novo pot. V hipu pozabi nas in mene, ki še vedno stojim na istem mestu, s soncem, ki se počasi potaplja v morje in vse postane eno. Eno. Melodija se umiri in tudi v moji glavi ni več šuma. Stara luna je ponovno našla svoje mesto, stopala so se privadila na skale, sramežljivi rakci letajo sem in tja in morda imajo tudi oni že začrtano pot, ki pa je mi ne razumemo. Leta in leta je vse isto in hkrati spremenjeno. Kot mala punčka sem se igrala na istem mestu in me takrat, ob sončnem zahodu, prav gotovo ni zeblo. Vsaka minuta je bila dragocena zato, da sem bila lahko še malo v vodi. In zdaj se je življenje pretočilo na Sofio, vzorci se ponovijo in krog je zaključen.  

In potem me prešine, kot strela z jasnega. Življenje je lahko neverjetno, če imaš le odejo in prave roke, ki ti nudijo objem.