Pisatelj Holm Friebe pravi, da se svet v resnici ne vrti tako zelo hitro kot pravimo. In da smo mi tisti, ki postavimo mejo ter sprejmemo odločitve. Sodoben človek se je zelo spremenil, od njega se pričakuje, da se super hitro odzove, vmes pa smo pozabili, da so hitre odločitve povezane z emocijami, kar ni vedno dobro. Zaključek je, da bi morali danes malo dlje počakati, na splošno, za vse.
Prebrala sem, da v kolikor se človek nekje zgubi, brez avta, telefona in GPS-a, je v resnici najbolje, če se ustavi in počaka. Po drugi strani je to najtežje, ker nas seveda preplavijo čustva, predvsem strah. Dokazano pa je, da kar 3/4 ljudi, ki se spravijo na pot v iskanju kraja, ki naj bi ga poznali, ne preživi. Počakati je torej najlažja in hkrati najtežja odločitev. Nekako se mi zdi, da je to sindrom našega življenja, preveč se mudi, da bi lahko sprejeli prave odločitve.
Rada bi popravila svoje strategije in se naučila počakati takrat, ko začutim pritisk. Tega običajno ne naredim, sicer štejem do deset, a kaj ko bi morala vsaj do sto, in me vmes zmanjka. Čakanje je vrlina, čuječnost je cilj, pozitiven rezultat pa dosežek in vse ni možno takrat, ko nas zadane vihar čustev in pozabimo celo na to, kako nam je ime. Friebe pravi tudi, da smo vsi v iskanju počasnosti, a tega nočemo priznati. V 2005 so namreč naredili raziskavo in vprašali ljudi, katera je po njihovem mnenju največja izumitev vseh časov. Odgovor je bil zelo zanimiv: 60 % ljudi je izjavilo, da je to kolo, šele 4 %, da je to internet.
Naj še dodam, da je bila tudi izumitev WC-ja stvar, ki je vsem 100 % izbojšala življenje, a na to ne pomislimo. In tukaj so antibiotiki, letala, avtomobili, radio, telefoni in še kaj bi se našlo … Zanimivo, kako so počasne stvari tiste, ki najbolj učinkovito dosežejo naše srce. Zato se nikar ne počutite krive ali manj sposobne, če kdaj počakate. In seveda se boste zdaj vprašale: “Da, vendar koliko časa?” Kolikor potrebujete, ker smo si različni in pri nekaterih traja prava odločitev pet ur, pri drugih pet tednov …
