Na svetu morate najti svoje mesto

Živela sem neverjetno življenje, škoda, da se tega nisem zavedala že prej. In škoda, ker mladost ne potegne s seboj dovolj velike mere modrosti, ki bi ti dala vedeti, kako stvari niso samoumevne in kako je življenje velika krivulja, ki ne potuje vedno v isto smer. Skozi čas sem dojela, da se svet spremeni z dejanji in akcijo, ne pa z mnenji. Seveda so besede pomembne, a potem je treba tudi razumeti, da je v vsakem primeru bolje biti osovražen za to, kar si, kot pa biti ljubljen za to, kar nisi. In na svetu sem našla svoje mesto, kar ni bilo najbolj enostavno, a ko se zaveš svoje pozicije ter samozavestno izjaviš, da si razumel vse lekcije, no, potem se v tebi nekaj le spremeni.

Razumevanje drugih je ključnega pomena zato, da razumemo sebe. In obratno. Čeprav živimo zelo individualno in se pretvarjamo, da nismo del skupnosti, smo v resnici vsi le eno. Razumela sem, da ni briljantno življenje tisto, ki ima zelo malo vojn, prepirov in ovir, temveč tisto, ki ti da točno vedeti, kako voziti ladjo takrat, ko je ocean najbolj razburkan. In to je znanje, ki ti ga potem nihče ne more odvzeti. Zato sem zdaj na točki, kjer se ne bojim ničesar, saj sem vse preprosto razumela. Ko razumeš stvari, ki se dogajajo okoli tebe in  strah kar izgine. Sebi sem obljubila, da si bom za vekomaj zapomnila tri stvari:

• Sem boljša kot verjamem.
• Sem močnejša kot izgledam.
• Sem pametnejša kot mislim.

Ne vem, če imam veliko vrlin, imam pa prav gotovo eno in ugotavljam, da jo pri drugih zelo pogrešam. Umetnost poslušanja ne pomeni, da slišiš, kar drugi govorijo, temveč čutiš, kako se počutijo. In potem je tukaj dejstvo, da nismo na zemlji zato, da bi druge spremenili, pravzaprav je celo tako, da jih ne moremo ničesar naučiti. Lahko jim samo pomagamo najti sebe. Vsak ima v sebi neke vrste skrivnostne mape, ki imajo nešteto krajev, pik, ovir, rek, gora in še kaj bi se našlo. Pot do srca zna biti vijugasta in dolga, ali zelo kratka in prav nič naporna. Ostaja pa individualna. Kar smo do sedaj prehodili, je preprosto del našega DNK-ja in del naše preteklosti, brez katere ne bi bili, kjer smo. Če s sedanjo pozicijo niste zadovoljni, bi bilo morda najbolje, da se premaknete, saj gre le za odločitev, ki je povsem vaša.

Mislim, da si vsi želimo živeti na vrhu hriba, vendar pozabimo, da se najlepše zgodi po poti. V pričakovanju lune in zvezd pozabimo na dneve, naravo, ki nas obkroža, zrak, ki nas poboža, tudi na ljudi, ki so ali niso del tega potovanja. Pozabimo na svoje občutke, na to, da obstaja samo tukaj in zdaj, zato je kar pametno, če izkoristimo vsak trenutek življenja. In nikar ne pozabite, da vas nihče ne more prisiliti, da se počutite manjvredni, če tega sami ne dovolite. Vera pomeni verjeti v stvari, ki so nevidne, in nadaljevati tako, kot bi bile ves čas pred vašim nosom. Življenje se odvija z bliskovito hitrostjo, če se tu in tam ne ustavimo, je že tako, da ga potem v celoti zgrešimo. Ne glede na to, kakšne so naše izkušnje, koliko je bilo padcev, borb, lepih in manj lepih trenutkov, razmišljam, da je obstajati in čutiti ogromno. In to nam je dano.

Ne vem, kdaj ali kako se življenje konča. In marsikdaj se sprašujem, kam bomo pravzaprav šli ter koliko od nas bo v resnici ostalo. Prepričana pa sem, da bomo na koncu vsi razumeli, kako naše odločitve ne povedo, kaj si želimo, temveč kaj smo izbrali.