Ste se kdaj vprašali, ali nas vsa pričakovanja družbe in njenih norm resnično vodijo do srečnega življenja, ali pa je vse skupaj v bistvu le skupek podedovanih, vsiljenih parametrov, s katerimi poskušamo navigirati skozi neznano, včasih tudi zelo zastrašujočo prihodnost? Da ne bo pomote, prav je, da si zadamo določene cilje in uspehe, pa vendar verjamem, da za dosego slednjih vseeno ni potrebno vedno znova odkljukati vseh točk na dnevnem planu, ki začrtuje vse od kariere pa do zasebne sfere. Življenje je lahko tudi preprostejše, če si to le dopustimo.
Ne tako strogo
Do sebe, pa tudi do ostalih ne. Vse bolj ugotavljam, da so del dobrih odnosov ravno realna pričakovanja, da smo si ljudje različni in da je ponavadi najslabše to, da obnašanje in odločitve drugih merimo po sebi. Zelo rada imam organizacijo, torej najbolj uživam takrat, ko imajo ure v dnevu svoj namen in je dnevni red bolj ali manj jasen. Vedno iščem najoptimalnejše rešitve, to torej pomeni, da želim iz dane situacije oziroma iz danih ur v dnevu ter obveznosti iztisniti, kolikor se le da. In točno vem, da gre lahko to ljudem tudi na živce in da včasih izpadem morda prezahtevna, ali celo preveč ukazovalna. Nekoč tega nikakor nisem mogla razumeti, danes pa mi je zelo jasno, da ljudi pravzaprav ne rabiš vedno razumeti, temveč sprejeti takšne, kot so.
Muhasti? Pa kaj
Pridejo dnevi, ko nam gre resnično vse na živce in celo dnevi, ko jokamo in sploh ne vemo, točno, zakaj. Nič zato, jaz to jemljem kot nekakšno čiščenje duše, kot nekaj, kar mora iz nas, da lahko nadaljujemo srečno življenje. Prav je, da si takrat jasno in glasno priznamo, da potrebujemo odmor, se odmaknemo ter poskrbimo za sprostitev. Svojim najbližjim pa namignimo, da smo danes pač tečni, zato naj se takrat ne spuščajo v dvoboj z nami, temveč nam kakšno nesramnost in odrezavost tudi spregledajo.
Smeh, ko nam gre vse narobe
Je včasih najboljše zdravilo, ko preprosto ne gre nič po pričakovanjih. So dnevi, ko se nevšečnosti vrstijo kar ena za drugo in včasih si prav mislim, da če bi tole zdaj uporabili v filmskem zapletu, bi si vsak najbrž mislil, da že pretiravajo. Pridejo situacije, ki so tako nenavadno prepletene, da si ne morem kaj, da se njihovi bizarnosti ne bi nasmejala. Poznate tisti rek “Saj ne vem, ali bi se smejala ali zjokala”? No ja, bolje prvo kot drugo!
Kilogram gor ali dol
Že v začetku pomladi, pravzaprav že takoj po novem letu nas pričnejo z vseh smeri bombardirati s predlogi, kako telo pripraviti na poletje. Shujšajmo s čajem, pa z novo, moderno dieto, s telovadbo za to in ono in tako dalje. Ok, res je, da zdravje ostaja na prvem mestu, ampak zdravi smo lahko tudi brez popolne postave. In da ne bo pomote, tudi sama opazim že vsak kilogram več, pa vendar si zavestno dopovem, da si moramo ženske kdaj pa kdaj tudi pogledati skozi prste. Ne moremo zapeti najtesnejših hlač? Nič zato, bomo kupile druge. Poletje je čas uživanja, tudi s sladoledom v roki in dobro pašto za večerjo.
Družbene norme začrtajo ravno, pot pa nas pelje po ovinkih levo in desno
V začetku dvajsetih diploma, nato dobra služba in gradnja kariere, nekje do tridesetih poroka in seveda dva otroka, z lepo hiško in urejenim vrtom. Nekako tako naj bi potekala naša življenjska pot, ki pa seveda že dolgo ni več podobna realnim razmeram. Nič zato, če še pri tridesetih ne veste dobro, kakšen je vaš sanjski poklic in kaj od življenja pravzaprav pričakujete. Nič ne de, če ste že prekoračili tridesetko in ostajate samski, pot je zgolj in samo vaša, zato ne dovolite, da vam jo narekujejo drugi. Močno verjamem, da ima usoda za vsakogar od nas pripravljenega nekaj posebnega in tudi najtežje preizkušnje včasih le pomenijo nekoliko previsoko stopnico, ki jo bomo morali prestopiti z veliko več truda, da se povzpnemo na vrh.
