Ok, zdaj boste rekle, da je mladost pač mladost in tukaj je vsa lepota. Se strinjam in tudi sama bi jih najraje imela petindvajset zaradi čvrste zadnjice, super lepih nog in kože na rokah na svojem mestu. Da ne omenim podbradka in ostalih delov, ki sledijo gravitaciji in ne mojim željam, a štirideseta imajo prav gotovo drugačen šarm.
Običajno imamo eno konfekcijsko številko več. Ok, vem, da to ni vedno pozitivno, vem pa tudi, da prinesejo ta leta malo več oblin, kar ni nujno slabo. Morda je nekako tako, da se zavemo svoje ženstvenosti in tukaj nam tudi narava malo pomaga. Čez teden ne gremo ven, vsaj ne zvečer, saj potem okrevamo še naslednjih sedem dni, mnenje drugih nas zelo malo zanima (no, morda nas tu in tam tudi zanima, a se nanj preveč ne oziramo), nismo obremenjene s tem, kaj nosijo naše prijateljice, ker se dobro počutimo tudi v trenirki in z ohlapno T majico.
Pri 40 zelo dobro poznamo svojo podobo in vemo, kaj želimo. Poznamo moške, ki so del našega življenja, in tudi tiste, ki pač niso. Razumemo, kaj je ljubezen in kaj je seks, imamo morda bolj realno sliko življenja, hkrati pa se prekleto dobro zavemo sebe in poti, ki jih želimo prehoditi. Zanimivo, da vez s prijateljicami ostaja ista, saj je kar dobro, da se določene stvari ne spremenijo, saj v kolikor bi se, bi izgubile del sebe. Pogovori do treh zjutraj so še kako dobrodošli in z isto strastjo ter radovednostjo sledimo njihovemu življenju.
Pri štiridesetih je kariera običajno že na svojem mestu in smo že uspele dokazati, kaj smo ter kakšen je naš pogled na svet. Prehitele smo marsikaterega sodelavca in uresničile veliko sanj, na vision boardu pa so zdaj že nove in lepo jih je preganjati. Pa ne samo to, zdaj vemo, da si tiste obleke, ki visijo v omari, ne zaslužijo šparanja, temveč jih je treba obleči, kar takoj in kar za vsak dan. Tudi rdeča šminka ima poseben simbol, ne več kot revolucija proti svetu, temveč kot odraz strasti in notranjih občutkov, ki so včasih ognjeni, tako, kot je rdeča sama.
In v kolikor greš pri štiridesetih tu in tam spat sama, ti nič ne manjka. Super je, ker vzameš knjigo ali prižgeš Netflix in se potopiš v vse možne serije, tudi tiste najbolj bedne, a kaj ko so ti tako všeč! Ko si enkrat pospravila dom, postavila sveče na svoje mesto, pomila posodo in skuhala kavo, ti prav nič ne manjka. Tišine se ne bojiš zato, ker ti omogoča čudovit potop v svoje misli in nič ni lepšega od časa, ki ga lahko pokloniš sebi. Te modrosti so pri 30 praktično nemogoče, ker ima življenje drugačne odtenke in je vse skupaj veliko bolj glasno, a zato niti ne kvalitetnejše.
Za vse te stvari in za še veliko več drugih sem rada ženska. Kot Harry Potter zamahnem s palico in zamenjam pot, v kolikor mi ta ni všeč. A svojih let, ah, teh niti ne bi zamenjala. Preveč lepega se je zgodilo in veliko lepega še pride, meni pa nič ne manjka.
