Dopust v Cinque Terre: kraj, ki ga morate obiskati

Sem ljubiteljica Italije in naglas priznam, da me očara na vsakem koraku. Ne le moda, temveč tudi (ali celo predvsem) kulinarika, arhitektura, temperament ljudi in kraji, ki so mali biseri ter pravi zakladi za dušo. Takih je res veliko in vedno pravim, da eno življenje ni dovolj, da bi obiskala vse. Pa vendar, kaj vem, se trudim in morda mi bo tudi uspelo, ali pa vsaj obiskati toliko kotičkov, da bo moje srce polno in misli nabite s tisto neskončno modrino, ko se morje in nebo preprosto spojita. Cinque Terre sem obiskala poleti, avgusta, ko je bilo zunaj zelo vroče in vlažno, a včasih je prav gotovo tako, da te vreme ne ustavi, sploh takrat, ko potrebuješ odklop.

O teh krajih sem slišala veliko: ribiške vasice, vlak, ki pelje od ene do druge, turkizno smaragdno morje, tuneli in kolesarjenje. Skratka, dokaj aktiven dopust, če si želiš vsaj približno ogledati teh pet vasic, ki so si podobne, a hkrati popolnoma drugačne. Vse živahne, vse z dušo, vse tako zelo italijanske. Moje bivanje se je zgodilo v Levantu, v čudoviti Vili Valentina, kjer sem se lahko potopila v popoln  slog in nekako se mi je zdelo, kot da gre za moje stanovanje, moje prostore, mojo hišo. Zgodba Američanke Paule, ki se je pred mnogimi leti zaljubila v ribiča, se iz San Francisca preselila v Levanto in popolnoma uredila staro vilo, me ni pustila ravnodušne. Pravzaprav je vedno tako, ko so v igri ljubezenske zgodbe in potem moje srce kar dela prevale. Saj veste, sem pač ženska.

Četudi ne bi šla na vlak in se odločila za obisk majhnih mestec ob morju, bi bil moj dan popoln. Zajtrk in bivanje v vili sta bila skoraj nerealna, kot bi vsi živeli v drugem času ali, bolje rečeno, kot bi se čas ustavil. Miza, polna dobrot, kovano železo, klop pod drevesom, viseče lanterne in Paola, ki je vsako jutro pripravila nekaj dobrega za nas: palačinke, krostate, muffine in še kaj bi se našlo. Potem pa hitro na vlak in neverjetna vožnja po krajih, ki ti ukradejo srce, in razlogov je veliko. Cinque Terre sestavlja pet različnih mestec: Monterosso al Mare, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore. Idealno je, če obiščete dva na dan, ker vas bo čakalo kar nekaj hoje, pa tudi zato, ker je smisel tega izleta ta, da se ustavite. Preprosto. In zadihate. Avgusta je vse skupaj kar zahtevno zaradi trume turistov, a jeseni, pa tudi spomladi, postane zgodba povsem drugačna.

 

Divje pečine na vseh straneh segajo prav do morja, tu in tam jih trgajo terase, porasle z vinsko trto in oljkami. Dolga stoletja je bil dostop do teh krajev mogoč samo po morju in še danes nekateri kraji nimajo cestne povezave. Fotoaparat ujame vse kotičke, oko pa jih vidi še mnogo več. Razmišljam, da bi se lahko v vsakem kraju ustavila za cel dan in mi ne bi bilo dolgčas, kljub temu, da ni veliko trgovin in je vse skupaj zelo pristno, skoraj divje, odmaknjeno. Začutim, da se prebivalci ne pustijo motiti. Oziroma tako: zmotijo jih turisti, ki neprestano delajo selfije in zamudijo lepoto življenja. Zmoti jih površnost in reka ljudi, ki se ne zna ustaviti, pride, noro slika in potem zbeži, ker so si zadali prehiter tempo in preveč obiskov. A jaz ostanem, kolikor se da, do zadnjega vlaka, ki počasi, skoraj leno pelje nazaj do Levanta.

Običajno me nepopolne stvari motijo, a ko stopim na prevoz, zagledam listek, da se je klima pokvarila. Nas pa je veliko in v vagonu ni zraka. V sebi se vseeno umirim, pogledam skozi okno in zagledam neskončno turkizno morje, ki zvečer miruje. Na hribu polno lučk, ker so vasice pač takšne. Mistične. Tihe. Skrivnostne. Pomislim, da je vse na svojem mestu in hkrati vse drugačno o tega, kar sem imela v mislih. A kot običajno me je življenje presenetilo, za kar sem zelo hvaležna.